Šentančan in Lučka

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 25. januar 2024 / 13:06

Lucijo Rant mnogi kličejo Lučka, Podljubeljčani pa ljubkovalno kar Luči. Zato zdaj velikokrat rečejo, da gredo k Lučki, ne v Šentančana, kakor se imenuje simpatična zelena prikolica, premični bife na platoju mejnega prehoda Ljubelj.

Ljubelj – Šentančan stoji neposredno ob vstopu na nekdanje smučišče Zelenica, pred mostom na levi strani. »Ime je dobil po Šentanski dolini, kot tudi pravijo Podljubelju,« pripoveduje Rantova, ki se je v te kraje priselila z Bleda. Podljubeljčan oziroma Šentančan je namreč njen partner Rajko Ahačič, po domače Anžonov, pove. Nadaljuje, da sta imela v Ljubljani v najemu lokal z dnevno svežimi malicami in kosili. »Bil je dobro obiskan. Predvsem zato, ker je Rajko odličen kuhar. Na žalost se je zgodba zaključila, ker so lastniki lokal prodali.« Na Gorenjskem česa podobnega za nadaljevanje nista našla. Ko pa sta obiskovala okoliške hribe in planine, sploh njima ljubo Kočo na starem Ljubelju – kjer srečaš prijazne ljudi in tudi hrano imajo odlično – sta dobila idejo, da bi lahko na platoju mejnega prehoda Ljubelj, na stičišču, od koder se ljudje odpravijo v bližnje hribe in gore, odprla majhen premični objekt, ob katerem bi se lahko ljudje ustavili na okrepčilu in malo pokramljali. In to sta tudi storila. V zimskem času Šentančan ponuja tople napitke, med katerimi je tudi t. i. bombardino, v poletnem pa zlasti sokove, domače limonade in druge hladne osvežilne napitke. Izbor je kar pester, strežejo alkoholne in brezalkoholne pijače. Rantova razmišlja tudi o ponudbi koktajlov in smutijev, vse pa je odvisno od tega, kakšen bo letošnji obisk. Ker povpraševanja po hrani ni, sta s partnerjem prvotno idejo, da bi obiskovalcem ponudila tudi kaj za pod zob, opustila.

Prijaznost in domačnost

Šentančana zaznamujeta prijaznost in domačnost, kar nakazujeta že prikolica in njena okolica – in to je tisto, kar nas je pritegnilo. V zadnjih mesecih je bilo vzdušje prav praznično. Celo novoletno jelko smo opazili v bližini simpatičnih lesenih sedišč, pokritih z ovčjimi kožami. Čeprav je včasih ledeno mraz in piha veter, Lucija Rant za vsakogar najde lepo besedo. Nasmehov ji ne zmanjka. Njen partner je prišel tudi na idejo t. i. vročega šanka. »Star očetov 'kiperbuš' je obdal s paletami,« pokaže na zanimivo pridobitev, ki oddaja toploto. Lucija se je odločila, da ga bo pustila tudi poleti, saj je ugotovila, da združuje ljudi. Ob njem se namreč začnejo pogovarjati, čeprav se ne poznajo. Dodala pa je, da v njem poleti verjetno ne bo kurila.

Info točka

Poleg prijazne postrežbe in okrepčila v Šentančanu obiskovalci lahko dobijo veliko informacij o poteh, razmerah v hribih, kam se lahko odpravijo v bližini. Lucija Rant namreč veliko tovrstnih informacij – kje so bili, kakšne so razmere in podobno – dobi od obiskovalcev, gornikov ... Največkrat jih ji kar sami zaupajo, ona pa jih z veseljem deli naprej. Lahko pa pri njej dobite tudi različne prospekte o občini Tržič, kolesarskih in pohodniških poteh v tem koncu. Predvsem turisti v tranzitu jo pogosto sprašujejo, kam lahko gredo, katere znamenitosti naj si ogledajo, kje lahko v tržiški občini prespijo ...

Šentančan ima tudi svojo stran na Facebooku, zagotovo pa ne morete mimo tega, da so razgledi na okoliške vrhove morda pozimi ob sončnem vremenu še veličastnejši kot poleti.

Prvi rojstni dan

Konec januarja bo Šentančan star eno leto. Po odzivih sodeč, so ga ljudje vzeli za svojega. Veliko je takih, ki se vračajo, tako da ima Lucija Rant že kar precej stalnih gostov. Lani decembra so jo precej spraševali, ali bo prihodnje leto še tukaj, ker se jim Šentančan zdi super. Pozimi jo obiščejo sankači (v bližini je znana sankaška proga), ne manjka turnih smučarjev, pohodnikov; poleti pa se pri njej ustavljajo še kolesarji, motoristi, tudi konjeniki. Njeni največji podporniki pa so domačini, večinoma člani Športnega društva Podljubelj. Zlasti jo s svojim obiskom spodbujajo Podljubeljčani (Šentančani). »So super ljudje. Pozimi pridejo pogledat, ali sem še živa, da nisem zmrznila. (smeh) Pridejo ravno tako, tudi če ne gredo v hribe – pridejo k Lučki,« pove in zaključi, da ravno zaradi takih čudovitih gostov vztraja. »Pri meni je vse bolj sproščeno, prijateljsko, je drugače kot v kakšnem drugem lokalu. Pogovarjamo se, se smejimo, ustvarjamo nova prijateljstva. Nikogar ne mečemo ven. (smeh) Sem pa glede obiska zelo odvisna od vremena: Šentančan namreč ne stoji sredi Ljubljane, temveč na Ljubelju.«