Deviška idila

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 17:27

Vošca (1734 m n. m.) – Zimska pravljica v svetu Zahodnih Karavank. Vrh je pozimi priljubljen turnosmučarski cilj, vzpon s krpljami pa močno olajša napredovanje, če smo »pešaki«.

Vošco, travnato lepotico v Zahodnih Karavankah, dobro poznamo. Odkrivali smo jo že velikokrat. Ko deželo prekrije snežna odeja, ko je modro nebo, se mi zdi obisk Vošce nekaj za dušo; prava zimska pravljica. Vošca je razglednik, ki napolni srce s pogledom na Martuljkovo skupino, na Prisojnik, Jalovec, Mangart. Glede na trenutne snežne razmere svetujem, da preden se odpravite na pot, preverite, kakšna je nevarnost snežnih plazov.

Po avtocesti se zapeljemo do Hrušice in zavijemo na regionalno cesto proti Kranjski Gori. V Gozdu - Martuljku zavijemo proti vasi Srednji Vrh. Odvisno od snežnih razmer, a svetujem, da parkiramo na začetku vasi, če pa je cesta splužena in prevozna, se lahko zapeljemo do nekdanje vojašnice. Po cesti nadaljujemo proti kmetiji Jurež, ko na bregu nad seboj že zagledamo sled turnih smučarjev. Sledi smučarjev ne uničujemo, ampak s krpljami ali pa peš hodimo zraven in naredimo svojo gaz. Globok sneg, še nesprijet, zna biti naporen, ker se nam bo udiralo, zato so v takem primeru krplje več kot dobrodošle.

Nadaljujemo ob Jureževem grabnu, kjer tudi v poletnih mesecih vodi nemarkirana pot na Vošco. Pot se najprej vzpenja po travniku, nato gre skozi gozd, v nekaj okljukih pridobimo precej višine, potem pa dosežemo travnik Jureževe planine, kjer se poleti sicer pase živina. Smo na višini približno 1400 metrov. Sledimo grabnu, bolj proti desni, in dosežemo zasneženo panoramsko cesto, ki nas v kopnih razmerah pripelje mimo lovske koče do Železnice. V zimskih razmerah običajno le prečimo cesto in nadaljujemo po travniku, ki je pred nami proti gozdu. Ko prehodimo še nekaj višinskih metrov skozi gozd, smo na robu travnika, po katerem je Vošca dobro znana. Pretekli teden je bila na cesti gaz narejena proti Jureževi planini, pred katero je zavila čez travnik, proti gozdu in pretkano vijugala skozi gozd. Vršni travnik smo dosegli na vzhodnem robu, mimo lične lovske opazovalnice. Do vrha Vošce, kjer so ostaline stare pastirske koče vsakič bolj podrte, nas čaka le še vzpon čez travnik.

Če bomo dovolj zgodnji, se bo pred nami pokazal zasnežen, deviški travnik. Do vrha se povzpnemo po desni strani travnika.

Vošca me še nikoli ni razočarala, vedno je postregla z odličnim razgledom, da je vse skupaj bilo videti že skoraj kičasto. Ampak zame narava nikoli ne more biti kičasta. Prelep razgled, ki se začne na Kukovi špici, nadaljuje preko Oltarja do Martuljših Ponc in Špika, Frdamanih polic do Razorja in Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Ponc do Mangarta, Viša in Montaža.

Pretekli teden je bil vrh Vošce prekrit s pršičem. Do sestopa še ni bilo nobenega turnega smučarja, ki bi vriskal po celem snegu. Ko se vrha lotimo s krpljami na nogah, je vzpon bistveno lažji, kot če bi bili peš. Vošca je zaradi vrhnjega nezahtevnega terena lahko tudi turnosmučarski vrtec, zahtevnejši je tisti del skozi gozd.

Odvisno od snežnih razmer lahko naredimo tudi krog čez Zajčnik do Blekove planine in skozi Železnico in Jermanov graben nazaj do Srednjega Vrha.

Pravljično zimska tura je za nami.

Nadmorska višina: 1734 m
Višinska razlika: 774 m
Trajanje: 3–4 ure
Zahtevnost: 2 / 5