S pobočja Vitranca spravlja les tudi s cepinom

Janez Kramar iz Podkorena, dobitnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda, navkljub vsej gozdarski mehanizaciji v najbolj strmih gozdovih na pobočju Vitranca nima druge izbire, kot da les s cepinom »spajsa« do vitle v nižje ležeče predele.

Podkoren – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, po enemu iz vsake območne enote. V blejski enoti, ki pokriva gozdove na Zgornjem Gorenjskem, so lani za najbolj skrbnega lastnika izbrali Janeza Kramarja, gospodarja na kmetiji Pr' Petrašu v Podkorenu. Priznanje je prejel ob koncu leta na slovesnosti na Gradu Sevnica. »Nisem edini lastnik, ki dobro skrbi za gozdove, sem pa vesel, da so gozdarji to opazili,« je dejal Janez ob našem obisku in poudaril, da ga zaradi tega, ker bodo zdaj tudi njegovi gozdovi bolj na očeh javnosti, prav nič ne skrbi. Verjamemo – Janez ima red na domačiji, in kot so v obrazložitev k priznanju zapisali gozdarji, tudi v gozdovih. Gozdove redno pregleduje, ob naravnih ujmah in ob pojavu lubadarja hitro ukrepa, skrbi za naravno pomlajevanje gozdov, na vlakah zagotavlja odvodnjavanje, skrbi za označitev posestnih mej, pri delu v gozdu uporablja zaščitno opremo, dobro sodeluje z gozdarji …

Gozd, živina in apartmaji

Janez je zelo zgodaj, še kot otrok, začel delati doma na kmetiji, že več kot trideset let je gospodar. Ker je kmetija manjša, je vseskozi hodil tudi v službo, pred enim letom se je upokojil. Kmetuje skupaj s partnerico Mirjano, otroka sta odšla že od doma – sin živi na Češkem, hči v Slovenj Gradcu.

Kmetija obsega 18 hektarjev zemljišč, od tega je nekaj več kot 12 hektarjev gozdov, ostalo so travniki, še poldrugi hektar kmetijskih zemljišč imajo v najemu. Ukvarjajo se z živinorejo, trenutno redijo osem krav dojilj, v okviru obnove hiše so uredili tudi tri apartmaje, ki jih od leta 2000 dalje oddajajo turistom.

Brez cepina in »pajsanja« še ne gre

Gozdove imajo v dveh revirjih, okrog osem hektarjev na pobočju Vitranca, preostale na grebenih Karavank, kjer segajo tudi do 1600 metrov nadmorske višine. Gozdovi so mešani, od drevesnih vrst je največ smreke, bukve in macesna. Medtem ko so v Karavankah po izgradnji vlake dobro dostopni, je na Vitrancu drugače. Ker je pobočje preveč strmo za gradnjo vlak, je les možno spravljati le ročno, s cepinom. Ko je snegolom pred približno osmimi leti poškodoval na tem območju okoli tristo kubičnih metrov drevja, ga je Janez približno petdeset »kubikov« s cepinom »spajsal« v nižje ležeče predele, od koder ga je lahko povlekel z vitlo. Delo je opravljal pozimi, da je tako čim manj poškodoval gozdna tla. Les ni bil za prodajo, za izdelavo sekancev pa je bil dober.

Kot ugotavlja Janez, so ujme vse pogostejše, nazadnje jim je veter predlani v Karavankah poškodoval okoli petdeset kubičnih metrov drevja. Hitro so ga pospravili in tudi tako preprečili, da bi se pojavil lubadar. Z lubadarjem doslej niso imeli problemov, tudi zato ne, ker Janez svoje gozdove redno pregleduje. Pregleda jih po vsaki ujmi, poleti najmanj enkrat na mesec, pozimi bolj poredko.

Sekajo manj, kot bi lahko

Na kmetiji bi na leto lahko posekali od trideset do petdeset kubičnih metrov drevja, a sekajo manj, kot bi lahko. Zadnja leta sekajo večinoma le zaradi posledic ujm ter lubadarja. »Veliko tega, kako je treba ravnati z gozdom, me je naučil oče, ki je pogosto dejal, da posegamo v gozd le takrat, ko potrebujemo les za domače potrebe ali denar za kakšno naložbo na kmetiji. Tega se držim, prav tako tudi njegovega nasveta, da je drva za kurjavo treba pripraviti za eno zimo vnaprej,« pravi Janez in doda, da boljši les prodajo ali ga razžagajo za deske za domače potrebe, iz slabšega pa naredijo sekance, s katerimi ogrevajo hišo.

Janez vsa gozdna dela opravi sam s pomočjo motorne žage, traktorja, sodobne daljinsko vodene vitle, nakladača in prikolice. Pri delu redno uporablja zaščitno opremo, za varno delo v gozdovih se je tudi usposabljal na tečajih zavoda za gozdove. Kako nevarno je delo v gozdu, je skusil tudi sam, ko je bil le malo nepazljiv in si je poškodoval gleženj.

Škodljivo in nevarno početje kolesarjev

Pri vzdrževanju vlak posebej skrbi za odvodnjavanje, pri tem pa ga moti, kako v gozdovih na pobočju Karavank gorski kolesarji z zaviranjem zasipajo kanale in uničujejo odvodnjavanje. »Kolesarji ne prihajajo le posamično, naletel sem že na skupino kolesarjev, ki jih je tja pripeljala agencija. Agencija s tem služi, za uporabo gozdnih cest in vlak ne plača ničesar, lastniki gozdov pa moramo za vzdrževanje cest plačevati pristojbino,« pravi Janez in poudarja, da je takšno početje kolesarjev lahko tudi nevarno. Navedel je primer, ko je po vlaki pripeljal kolesar ravno takrat, ko je ob njej podiral drevo.