Kolesarsko potepanje po Solnograškem (2. del)

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / torek, 24. julij 2018 / 14:56

Kolesarjenje smo nadaljevali proti Solnograškim jezerom. Precej časa smo kolesarili po stezi, ki je nastala, ko so ukinili železnico, ki je povezovala mesti Salzburg in Bad Ischel. Prvi dan smo zaključili v mestu Mondsee ob istoimenskem jezeru. Mesto, ki ga v poletnih mesecih obišče veliko gostov, je znano po tem, da so tu našli naselje koliščarjev, ki so tu živeli pred približno pet tisoč leti, v farni cerkvi svetega Mihaela pa so snemali poroko Marije in stotnika Von Trappa iz muzikala Moje pesmi, moje sanje.

Drugi dan je bil namenjen obisku jezera Wolfgangsee in mesta Bad Ischel. Kot vsako jutri smo tudi ta dan začeli z jutranjo telovadbo in se s tem ogreli za svoje podvige. Po zajtrku smo se počasi pripravili na kolesarjenje in potem na pot. Prva postaja je bilo mesto St. Gilgen, ki leži na zahodnem delu jezera Wolfgangsee. Mesto je rojstni kraj Mozartove mame, tu pa je več let živela tudi njegova sestra Ninerl. Še bolj znano mesto ob jezeru je St. Wolfgang, staro romarsko mesto, ki je bilo drugo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi, takoj za Rimom. V te kraje so v poletnih mesecih radi zahajali vladarji habsburške monarhije. In tam, kjer je hodil cesar, je živelo veliko pomembnih ljudi in sta se cedila med in mleko. V te kraje so pred sto in več leti veliko investirali. Tako je pred 145 leti tu prvič zaplula večja ladja, kar je bilo za jezera prava novost. Na bližnjo goro Schafberg še danes vozi zobata železnica, ki so jo postavili že leta 1893 izključno v turistične namene. Z njo so na razdalji 5,85 kilometra premostili višinsko razliko 1190 metrov, največji naklon železnice pa je 26 odstotkov.

Pot nas je vodila naprej do Bad Ischla, ki je zdraviliško mesto in poletna turistična destinacija Dunajčanov. Tu je namreč poleti bival tudi cesar in pravi Dunajčani so morali biti tudi poleti ob njem. V mestu je živelo veliko umetnikov, predvsem glasbenikov – Franz Lehar, Johann in Oskar Strauss ter Anton Bruckner so živeli tu in igrali po cesarjevem naročilu. Zadnji avstro-ogrski cesar Franc Jožef naj bi prav tu podpisal ukaz za napad na Srbijo, s čimer se je pravzaprav začela prva svetovna vojna. Njegova žena Sissi pa se je rada sprehajala po številnih parkih in enega so poimenovali prav po njej. V mestu je veliko lepih zgradb, cesar pa je svojo skril očem obiskovalcev. Poskrbel je tudi skrivni rov do svoje ljubice, ki se je menda imenovala Katrin – tako kot bližnja gora, na katero vozi žičnica s prikupnimi starinskimi kabinami. Vračali smo se skoraj po isti poti, le da smo se ustavili v mestu Wolfgangsee, si ogledali prelepo baročno cerkev z gotskim oltarjem in se nato z ladjico peljali na drugo stran jezera nazaj v Mondsee. Zvečer smo se odpravili v bližjo restavracijo na okusno večerjo. Kako ne – saj smo ta dan prekolesarili 88 kilometrov in naredili več kot 450 višinskih metrov. Ravno prav, da nam je ostalo še nekaj moči za večerno prepevanje. Kot se kraju in času spodobi, smo zapeli tudi pesem Beli cvet (Edelweiss) iz muzikala Moje pesmi, moje sanje. Latnik hotela gospod Willi nam je že toliko zaupal, da smo sami iz njegovega hladilnika vzeli pijačo in plačali šele naslednji dan – tudi to se včasih dogaja.