Čarobno popotovanje s čopičem

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. januar 2011 / 06:00

Jaka Pernuš je s svojimi likovnimi deli razveselil in presenetil veliko ljudi, tudi likovne poznavalce. V razstavnem prostoru Gorenjskega glasa je imel prvo samostojno likovno razstavo, odziv je bil izjemen.

Jaka Pernuš iz Britofa pri Kranju se je rodil s cerebralno paralizo. Nadarjenost za risanje je začel kazati zelo zgodaj, se spominjata njegova starša Marija in Franc Pernuš. »Njegov resnični talent pa je odkrila specialna pedagoginja v Osnovni šoli Helene Puhar Kranj Mija Kemperle, njej gre pravzaprav vsa zahvala za njegov likovni razvoj,« je poudarila Marija Pernuš, Franc Pernuš pa je dodal: »Kot oče si nikoli ne bi upal trditi, da sem odkril likovni talent v njem, Mija pa je.«

Danes 34-letni Jaka Pernuš je obiskoval razvojni oddelek vrtca Mojca, zatem so ga vpisali v Osnovno šolo Helene Puhar v Kranju. Tri leta je obiskoval program osemletke, zatem je šel v oddelek vzgoje in izobraževanja oziroma na delovno usposabljanje, kot tudi rečejo temu oddelku. Tam je ostal do svojega enaindvajsetega leta. »Dokler je hodil v šolo, se je veliko ukvarjal tudi s športom. Igral je namizni tenis in smučal, kasneje tudi plaval,« je povedal oče, Jaka pa je dodal, da je igral tudi košarko in poudaril: »Danes pa navijam za Olimpijo.« Ja, res je, je potrdil oče, in to še kako: »Je zelo zagrizen navijač, kar poten postane, ko gleda tekmo po televiziji. Včasih ga zato malce dražim, pa pravi, da on se pa res ne sekira, če izgubljajo (smeh).«

Družino Pernuševih smo obiskali na domu, pa je mama Marija hitro dejala: »Samo Jakove sobe vam ne bomo pokazali (smeh). Pri vas na Gorenjskem glasu imate verjetno še kje kak arhiv starih časopisov, približno tako je pri Jaku; je velik zbiratelj vseh mogočih revij in vse hrani v svoji sobi.« Zanimivo, likovno ustvarja samo v šoli, kjer je za to tudi najbolj motiviran, sta poudarila starša. »Ko je Jaka z enaindvajsetimi leti zaključil delovno usposabljanje v Osnovni šoli Helene Puhar, smo bili v dilemi, kam naprej. Mija Kemperle je predlagala, naj gre v kranjski Center Sonček, tako smo tudi storili. Tedaj so se za nekaj časa tudi razšle Mijine in Jakove poti, kasneje pa sta tako Osnovna šola Helene Puhar kot Sonček na Mijino pobudo omogočila, da se je začel enkrat na teden vračati k njenim uram. On ustvarja, medtem ko v razredu jemljejo snov,« je povedal Franc Pernuš. »Pa še kaj novega zvem medtem,« je dodal Jaka, ki se je v preteklosti precej posvečal risanju panjskih končnic. »Mentorica Mija je vedno znala s svojimi pedagoškimi čuti zaznati, kdaj ima Jaka neke tehnike dovolj in ga motivirati za kaj drugega, kot je bilo na primer risanje na steklo,« je povedal oče.

V zadnjem obdobju ustvarjanja se je Jaka Pernuš osredotočil na les in svilo, v razstavnem prostoru Gorenjskega glasa se je konec novembra in v začetku decembra predstavil s prvo samostojno razstavo, s slikami na svili s prefinjeno avstralsko tematiko, drugi del razstave pa je zaokrožila motivika narave. S svojimi deli je razveselil in presenetil tudi likovnega kritika Janeza Štera, ki je povedal: »Vesel sem, da sem spoznal njegove slike, ki so za vse toplo presenečenje. Jaka obvlada ploskev, obvlada barve. Je poln, svež in razumljiv, da te kar presune.«

Jaka Pernuš je tudi velik ljubitelj knjig. »Zanj ni lepšega darila, kot je knjiga. Rad ima knjige z veliko ilustracijami, enciklopedije in stripe. Sam se vozi z avtobusom in velikokrat se je zgodilo, da je zamudil javni prevoz samo zato, ker se je zadržal v eni od mestnih knjigarn,« je povedala njegova mama in dodala: »S soprogom sva najbolj zadovoljna, ko vidiva, da je Jaka zadovoljen in srečen. Vedno je treba gledati na to, da otroku narediš dobro in da se ne oziraš na to, kaj govori okolica. Za našega Jaka je bilo dobro, da je šel v Osnovno šolo Helene Puhar, ker se je tam dobro počutil in je zato tudi napredoval.« Jaka Pernuš je vedno dobre volje, rad je v družbi ljudi in še kadar je bolan, tega ne prizna, ker bi moral ostati doma. »Konec koncev se je v Jakovem življenju in tudi najinem vse obrnilo v pozitivno smer! Oba z ženo sva vesela, da je tako, kot je. Skrb, ki jo še imava, pa je, kje bo Jaka, ko naju več ne bo. To je najtežje za naju.« A zdaj so prazniki in skrbi so vsaj za nekaj dni potisnjene daleč stran. Pri Pernuševih praznike praznujejo po starih slovenskih krščanskih običajih, v krogu domačih …