Na leto preteče sedem tisoč kilometrov

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / ponedeljek, 12. maj 2008 / 06:00

Najboljši slovenski maratonec Roman Kejžar bo v Pekingu nastopil na svojih tretjih olimpijskih igrah. V 20-letni karieri je pretekel več kot 150 tisoč kilometrov. Kljub temu da je dopolnil že 42 let, mu motivacije za trening ne manjka.

Že dolgo je naš najboljši tekač na dolge proge. Star je 42 let, otroštvo in mladost je preživel v Spodnjih Danjah, trenutno z družino: ženo in dvema hčerkama, starima osem in eno leto, živi v Železnikih, v kratkem pa se bodo preselili v novo hišo v Sorico. To je Roman Kejžar, državni rekorder v maratonu (2:11:50) in tudi v polmaratonu (1:02:49). Oba rekorda je postavil leta 2000.

Letos bo dvajset let, odkar se je včlanil v klub in začel trenirati atletiko. »Že prej sem bil vseskozi aktiven. Igrali smo mali nogomet, pozimi hokej, smučali, skakali, doma sem pomagal na kmetiji. Po končani poklicni šoli sem se pridružil tekačem iz Sorice, ki so nastopali na tekih tako doma kot v tujini. Pri 18-tih, 19-tih letih sem s prijateljem šel na tek Zagreb-Čazma, dolg 60 kilometrov. Zagotovo sem bil takrat na tako dolgi razdalji najmlajši. Kasneje me je na enem izmed tekov v Avstriji opazil trener Žaka Svjetlan Vujasin in me povabil v klub. Nenazadnje je bila to moja dolgoletna želja. Vujasin je bil moj prvi trener,« je pojasnil Kejžar. Da se je odločil prav, potrjujejo njegovi rezultati. Izpolnil je normo za nastop na štirih olimpijskih igrah, sodeloval je na treh, v Sydneyju in v Atenah, letošnje v Pekingu bodo njegove tretje. Normo B za Peking je s časom 2:17:26 dosegel lani na maratonu v Berlinu. »Seveda se bom potrudil odteči čimbolje. Pogoji bodo težki, predvsem zrak, vlažnost. Za Peking imam v načrtu 10 do 14 dni priprav nekje ob morju, kjer bo bolj vlažno, morda tudi višinske priprave v St. Moritzu,« pravi član AD Mass Ljubljana, ki večinoma trenira sam, le za treninge na stezi in za priprave se dogovarja s Tonetom Kosmačem iz Hotavelj, prav tako tekačem na dolge proge. Od Aten dalje si treninge piše kar sam, njegov svetovalec pa je Borut Podgornik.

V maratonu vztraja že dolgo, saj pravi, da se je po tem, ko si enkrat toliko časa v tem in še vedno dosegaš dobre rezultate, kar težko posloviti. Se pa leta seveda že malo poznajo, najbolj pri regeneraciji, zato ima v programu manj tekem kot včasih. »Motivacijo pa še imam,« pravi maratonec, ki letno preteče okoli sedem tisoč kilometrov, odkar se aktivno ukvarja z atletiko, pa jih je pretekel že več kot 150 tisoč: »Treninge imam dvakrat na dan. Veliko tečem po asfaltu, približno dvakrat na teden imam trening na stezi, fartleke pa delam po gozdnih ali makadamskih poteh. Kljub napornim treningom k sreči v karieri nisem imel večjih težav s poškodbami.«

Na vprašanje, koliko časa še namerava vztrajati v vrhunskem športu, v smehu odgovori, da zagotovo ne več deset let, da pa je to odvisno tudi od njegovega statusa. »Sem na Zavodu za zaposlovanje, torej brezposeln. Žalostno. Dosegel sem normo za nastop na štirih olimpijskih igrah, pa kot športnik ostajam brez zaposlitve na ministrstvu. V olimpijski pogodbi piše, da imamo mi prioriteto pri zaposlovanju. Oddal sem prošnjo na Ministrstvo za finance in na Ministrstvo za obrambo. Sedaj čakam na odgovor. Če bom dobil službo na ministrstvu, bom nekaj časa še vztrajal, saj motivacijo še imam, v nasprotnem primeru pa bom moral začeti hoditi v službo. Družino je treba preživeti,« za konec spregovori o temnejši plati svoje kariere.