Legenda Boris Čebulj

Besedilo: Dušan Dragojevič
petek, 11. januar 2008 / 06:00

"Igrali smo s srcem," pravi Boris Čebulj, eden od prve šampionske generacije jeseniških hokejistov, ki so leta 1957 prvič postali državni prvaki.

Čas neusmiljeno beži. Od prve šampionske generacije jeseniških hokejistov, ki je 3. februarja 1957 v Beogradu naredila prelomnico v takratni hokejski srenji, ko so Jeseničani prvič postali državni prvaki, je ostala le še peterica - Boris in Niko Čebulj, Toni Tišler, Jože Dolinar in Ivo Domjan. Od takrat so hokejisti z železarskih Jesenic nanizali kar 28 naslovov državnega prvaka, skoraj vedno imeli največ reprezentantov, uspešno pa so se kot klub predstavljali tudi v tujini.

Čeprav je skoraj vse zapisano in izgovorjeno, se vedno najde kaj, kar je bilo skrito, neizrečeno, pozabljeno. Tako je tudi sedaj, po šestdesetih letih, odkar se je rodil HK Jesenice, še posebej, če pridete v dom Borisa Čebulja, človeka, ki je odraščal pri Stegnarju, le nekaj sto metrov od takratnega hokejskega dogajanja, sedanjega Športnega parka Podmežakla. Takoj so na mizi albumi s slikami, izrezki iz časopisov in njegovi bogati zapisi, seveda o zgodovini igre, ki ji je podaril svojo mladost, pa tudi poznejše obdobje svojega življenja. Hokej je igral dvajset let, osvojil šest naslovov državnega prvaka, hokejski sodnik pa je bil kar devetnajst let. »Mi smo v Podmežakli drsali že pred drugo svetovno vojno. Ko so prišli Nemci, je bil ustanovljen ASSLING EISHOCKEYVEREIN. Trije bratje - Aleks, Bojan in jaz smo se sicer pri Sokolu ukvarjali tudi z drugimi športi, telovadbo, smučanjem, plavanjem, tenisom in namiznim tenisom, nato pa tudi s hokejem. Med vojno smo odigrali dve tekmi. Moj prvi nastop je bil v Beljaku pri minus 25 stopinjah Celzija, nato pa še v Špitalu, potem je vse skupaj razpadlo. Prišla je svoboda, mi pa smo se naprej raznovrstno športno udejstvovali. Šestega januarja 1948 je bila ustanovljena hokejsko-drsalna sekcija, predsednik je bil Drago Cerar in to je bil pravi hokejski začetek,« se spominja Boris. Rad pove, da je preobrat v dojemanju hokeja in same igre prinesel trener Zdenek Blaha. Postavil je pet pravil, ki veljajo še danes. Seveda pa so posebni spomini na tisti prvi naslov, na »novorojenčka«, ki se ga pravzaprav sploh niso nadejali. »V sezoni 1955-56, takrat smo za naslove državnega prvaka igrali na končnem turnirju, je bilo prvenstvo na Jesenicah. Zagreb je bil prvi, Jeseničani pa drugi. Ne glede na ta uspeh smo med moštvi iz velikih mest Beograda, Zagreba in Ljubljane, veljali kot neki trmasti Gorenjci z majhnih, zakajenih Jesenic. Ko smo ob koncu januarja 1957 prišli na turnir v veliki Beograd, so nas nekateri imenovali »seljaci iz Jesenica«. Bili smo pač kmetavzarji z Jesenic, vendar je dogajanje na turnirju pokazalo, da znamo igrati dober hokej. Najprej je padla Crvena zvezda s 5 : 0, nato smo presenetljivo odigrali proti favorizirani Ljubljani 1 : 1, ko pa smo z 11 : 0 premagali Drvodjelca, je bilo jasno, da bomo s Partizanom igrali za prvo mesto. Pred tekmo smo imeli sestanek, na katerem smo se s trenerjem Blaho dogovorili za strategijo in taktiko. Ob koncu nam je, če zmagamo, obljubil tisoč dinarjev nagrade. Znano je, da smo zmagali presenetljivo visoko s 6 : 2, osvojili prvi naslov državnega prvaka, o kasnejših dogodkih, sprejemu na Jesenicah, pa ni treba izgubljati besed. Pred tem smo na vlaku tistih trenerjevih tisoč dinarjev kar hitro zapravili.« Po tem so se naslovi kar vrstili in jeseniški hokejisti niso bili več »seljaci iz Jesenica«. Boris Čebulj pravi: »V Beogradu znajo ceniti prvake, torej najboljše. Rivalstva nikdar ni manjkalo, vendar ko smo pozneje prihajali v glavno mesto Jugoslavije, kjer smo merili moči predvsem s Partizanom in Crveno zvezdo, so nas vedno sprejemali korektno, s posebno mero navdušenja nad moštvom, ki sicer prihaja iz zelo majhnega kraja, vendar zna igrati pravi hokej. Zelo so nas spoštovali, tudi zato, ker smo igrali s srcem. To je bila vedno naša največja odlika.«

Boris Čebulj je osvojil šest naslovov državnega prvak in v sezoni 1961-62 prenehal aktivno igrati ter nadaljeval dolgoletno sodniško kariero. Seveda se rad spominja neštetih zgod in nezgod z gostovanj jeseniškega moštva, še zlasti v tujini. Ko so šli z avtobusom, je po navadi za volanom sedel Zvone Turnšek – Solza, tudi znan jeseniški hokejist. Včasih so zašli, pa so na tekmo v Švici prišli namesto po osmih kar po šestnajstih urah vožnje, naravnost na ledeno ploskev. Ker ni bilo deviz, so s seboj nosili žganje ter ga prodajali in tako kupili kakšno palico več. V Nemčiji so odigrali tekmo, čeprav je ves čas močno deževalo in je vse skupaj dišalo bolj po vaterpolu kot po hokeju. Boris Čebulj se posebej spominja Draga Cerarja. »Drago, naš prvi predsednik, je prišel na Jesenice leta 1932. Bil je vedno uglajen, vendar pravi športnik, ki se je ukvarjal z atletiko. Brez njega hokeja, tako uspešnega na Jesenicah ne bi bilo. Ker je delal kot strokovnjak v železarni, je seveda tudi na ta način zelo veliko pomagal. Vedno je hotel več in bolje. Bil nam je po eni strani tovariš, po drugi pa predsednik, organizator, svetovalec in plemenit človek, ki se razume na vse. Brez njegovih zamisli tudi umetne ploskve v Podmežakli ne bi bilo.«

In še beseda, dve jeseniške hokejske legende o današnjem dogajanju v dvorani Podmežakla. »Spremljam vse nastope Acronija in moram reči, da kadar igrajo s srcem, tako kot smo mi, ko vložijo vse svoje znanje in moč, so odlični. Sem navdušen. Hokejisti z majhnih Jesenic zopet igrajo uspešno proti moštvom iz velikih mest, Gradca, Innsbrucka, Salzburga, Linza, pa tudi iz prestolnice, kot je Dunaj. Povsod jih lepo sprejemajo, jih radi vidijo. Lani so bili na gostovanjih v Avstriji najbolj obiskano moštvo na tujih ledenih ploščah. Na to moramo biti posebej ponosni. Pred dnevi, ko so gostovali na Dunaju, je dvorana bila razprodana že dva dni prej. Naj kar tako nadaljujejo našo svetlo tradicijo. Ponosen sem nanje,« je še pristavil Boris Čebulj.