Verjamem v moč besede, v moč dialoga

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Kultura / / 14:14

Ko 27-letni Jure Žavbi med pogovorom poudari, da se bo z detabuiziranjem spolnega nasilja med mladimi skušal ukvarjati do konca življenja, mu verjamemo. Dramski igralec, performer in producent prihaja iz Vaš pri Medvodah, njegova magistrska naloga pa je prerasla v projekt, ki je prejšnji mesec prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani.

Medvode – Jure Žavbi je diplomiral septembra 2021 z vlogo Matjaža v predstavi Jagababa Daneta Zajca. »V obdobju magistrskega študija moraš kot praktičen del magistrske naloge napraviti svojo predstavo, projekt – in tu se je začela pot zame najpomembnejšega projekta Krik: Prvi glas,« pove Žavbi. Tudi v utemeljitvi nagrade je med drugim zapisano, da nas »magistrska predstava Krik: Prvi glas popolnoma nepripravljene postavi pred tabuizirano temo spolnih zlorab otrok in mladostnikov, od prizorov, ki vznemirijo s svojo dokumentarističnostjo, do simbolnih komentarjev, ki s svojo gledališkostjo prepričajo in prevzamejo.« Pri predstavi sicer sodelujejo še igralka Lara Wolf, dramaturginji Katja Markič in Urša Majcen, oblikovalec glasbe Aljoša Živadinov Zupančič in oblikovalec luči Domen Lušin. Po tem projektu so se združili v umetniški kolektiv Reaktor, s katerim želijo opozarjati na pereče teme spolno zaznamovanega nasilja, družbenih neenakosti in diskriminacij.

Žavbi se zaveda, da gre za težko temo, a meni, da se je je treba lotevati vedno znova in znova. »Ker je tega preprosto preveč in se o tem še zmeraj premalo govori. Pa tudi zaradi ljudi, ki imajo takšno izkušnjo in mi ogromno pomenijo. Take stvari se me izjemno dotaknejo, vse neenakosti, diskriminacije, že od nekdaj me ganejo. Že v osnovni šoli mi ni bilo prav, če je bila nekomu storjena krivica.« Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani dojema kot veliko odgovornost. »Seveda pa sem presrečen, da sem jo prejel, lagal bi, če bi trdil drugače. Vesel sem, da sem jo dobil ravno za tak projekt, da ga lahko igramo še naprej in pošiljamo v svet, da bomo s tem še delali, da se ni končalo. Želimo si, da bi ga lahko igrali v šolah, ker se mi zdi, da je treba o tem govoriti pri mladih ljudeh, predvsem v srednjih šolah in tudi v zadnji triadi osnovnih šol. Zdi se mi, da je uspeh tudi, da je nagrado dobila predstava na temo spolnih zlorab otrok in mladostnikov. Menim, da je to tudi referenca za naše nadaljnje delo in prepoznavnost.«

Vsaka predstava je drugačna

Dogodek sestavljata dva dela: predstava, ki vprašanja zlorabe razpira skozi gledališko formo, ter pogovor s strokovnjaki, ki se odziva na obravnavane teme. Projekt je zastavljen kot živ organizem, ki se bo razvijal še naprej in tako gledalcem kot ustvarjalcem pomenil platformo za odprt dialog o tabuiziranih temah. »Večkrat me denimo zmotijo plakati za ozaveščanje ali pa nekateri priročniki o tej temi, za katere smo recimo ugotavljali, da so preveč posplošeni, neosebni, 'sterilni' – ko zreš v plakate, listaš priročnike in se te sploh ne dotaknejo. Navedene so neke splošnosti, tudi v zvezi s tem, kako pomagati. Če bi sam imel takšno izkušnjo, hvala bogu je nimam, in bi iskal pomoč, mi tovrstni plakati in literatura ne bi pomagali. Ravno zato si želim o tej temi govoriti na drugačen način,« razmišlja Žavbi. »Mi želimo predvsem govoriti o tem, mi delimo zgodbe, ki so avtofikcija in hkrati tudi odraz resničnih podatkov oziroma raziskav, nikoli pa ne gremo v realno prikazovanje nasilja. Verjamem v moč besede, v moč dialoga.«