Otroci niso plevel

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 1. januar 2024 / 13:51

V preteklosti so bile velike, zelo velike družine. Rekli so, kolikor jih bog da. Umrljivost otrok je bila velika, marsikatera porodnica je tudi umrla. Otroke so potrebovali kot delovno silo. Z njimi niso lepo ravnali. Poleg revščine je bil tepež nekaj običajnega. Starši bi si želeli manj otrok, vendar niso vedeli, kako. Družbeni razvoj (predvsem izobraženost in zaposljivost žensk ter kontracepcija) je močno zmanjšal število otrok. Danes si v povprečju malo starejši ljudje želijo enega otroka več. Največkrat takrat, ko je to že prepozno.

Včasih slišim pritoževanje nad odraslimi otroki. Nato poslušam dalje: »Slabo se je poročil, izbral je čuden poklic, nič me ne posluša, trmari, pravi čudak je tale moj prvorojenec. Namesto da bi delal, popoldan poseda na vrtu in kadi, z njim se že pol leta ne pogovarjam, ko sva se midva ločila, je tako ali tako odšel z mojo bivšo. Le kje se je zataknilo temu nergaču!«

Odgovor je zelo preprost. V resnici. Če seješ pšenico, bo zrasla pšenica. Kadar gojimo cvetlice, zrastejo cvetlice. Če zemljo prepustimo soncu in dežju, bosta rastla plevel in robida. Časi so se zelo spremenili. Otroci nam preprosto niso več tiho in nam povedo naše neumnosti, ki smo jih delali ali jih še delamo pri vzgoji. In še prav imajo. Saj mi, starši, tudi vemo, da imajo prav. Le resnici nočemo pogledati v oči. Naravni zakon je, da so otroci vedno produkt svojih staršev. Kaj nam očitajo odrasli otroci? Da si nismo vzeli časa zanje – imeli smo pa čas poleg hiše narediti še en vikend na morju. Da sta vpila drug na drugega, mene, ki sem bil v sredini in jokal, pa niti nista opazila – to je trajalo več let. Da si bil bolj prijatelj z alkoholom kot z mojo mamo in mano – praviš, da je to tvoja pravica. Da si me pretepal – praviš, da si to izmišljujem. Da me nikoli nisi prišel gledat na nastop v šolo – praviš, da se tega ne spominjaš … In potem starš še kritizira odraslega otroka. Otrok pa reče, da ima dovolj takega odnosa in odide.

V resnici pa starševstvo ni naporno. Le rad jih moraš imeti – jim nameniti čas, se z njimi igrati, se z njimi smejati, biti z njimi ob padcih in uspehih, jih spodbujati in ne zasmehovati, se zanje zanimati, jim nuditi oporo, jasno povedati, kaj je prav in kaj ni, jim povedati, da vedno lahko pridejo po tolažbo, ker jo bodo zagotovo potrebovali. Celo odrasli otroci potrebujejo naša ušesa, vendar ne nasvetov.

Starši odraslih otrok se sami odločamo, kakšen odnos bomo gradili ali spremenili s svojimi otroki. Lahko se odločimo, da bomo imeli vedno prav in bomo tudi vedno sami v tem pravu. Pamet in ponos sta nam lahko v pogubo. Sedaj smo pa vsi odrasli in vsaj potrudimo se drug drugega razumeti in poslušati. Poizkušajmo biti enakovredni kljub starostni razliki in življenjskim izkušnjam.