Zapišem ga takoj, ko se ga domislim

Edvard Erzetič iz Škofje Loke si kakih šest let zapisuje aforizme, ki bi jih rad izdal v knjižici. Za zdaj je izdal »prototip« v nekaj izvodih pod naslovom Izbruhi, Aforizmi za in proti – bereš na lastno odgovornost.

Škofja Loka – »Aforizmi so nastajali iz prapotrebe po izkašljevanju, oziroma izbruhanju. Te stvari delujejo na človeka analgentično,« je v knjižici Izbruhi pojasnil avtor, osemdesetletni Bric po rodu, ki je v aktivnem obdobju delal na področju telefonije v kranjski Iskri, danes pa kot upokojenec živi v Škofji Loki. V življenju je počel marsikaj: bil je planinec in planinski vodnik, radioamater, fotoamater, ukvarjal se je z dopisništvom, v preteklosti je pisal tudi za Gorenjski glas. V humorističnem listu Pavliha, ki že dolgo ne izhaja več, je dopisoval v rubriko Smeh v delovni obleki.

Življenje je polno izbruhov

Edvard Erzetič je napisal tudi dve knjigi, med drugim slovar narečnih besed iz svojega rodnega kraja, ki je izšel leta 2007 in ga hranijo pri SAZU v Ljubljani na oddelku za dialektologijo in na Akademiji za slavistiko v Varšavi in Moskvi. Piše tudi zgodbe iz otroštva, zanje se zanima muzej v Novi Gorici.

Aforizem je zgoščeno, duhovito izražena globoka misel, domislica ali resnica. Edvard Erzetič je te kratke zapise občudoval pri znanih piscih, Žarku Petanu, Evgenu Juriču, Zdravku Kaltnekarju. »Ko sam pišem, jih ne posnemam, pač pa skušam biti izviren,« pravi sogovornik. »Življenje je prepolno raznih izbruhov, ki kličejo po zapisu. V človeku se porajajo neštete misli, tudi s paradoksi v nekakšni turbulentni obliki, kar ga obremenjuje in se tega želi znebiti. Delno se tega nemira reši tako, da vse skupaj spravi na papir.« Edvard jih je v knjižici zbral več kot sedemsto, življenje pa mu ves čas ponuja nove in nove. »Ko se ga domisliš, ga moraš takoj sklatiti in zapisati, da se ne izgubi v vsemirju,« se slikovito izrazi o svojih izbruhih, ki jih je spočetka nameraval imenovati še bolj grobo. Pravi, da nič ne olepšuje ali zavija v celofan: kar diši, diši, kar smrdi, pa smrdi – in to je zajel tudi v svoje kratke zapise, med katerimi je največ političnih, nekaj pa tudi iz vsakdanjega življenja in iz (pogosto nezavidljivega) položaja upokojencev.

Bralci naj bodo prizanesljivi

»Aforizme sem dal brati nekaj prijateljem in jih spodbudil, da označijo, kateri od njih so jih najbolj nagovorili,« pravi sogovornik in jih prosi za prizanesljivost, saj kot pravi, v tej stroki ni izučen. »Če se kot bralec najdeš v kakem aforizmu, se raje nasmej, kot pa bi imel čez avtorja kaj povedati,« je v uvodu zapisal Erzetič. Na naslovno stran je umestil tale aforizem: »Moja preteklost je tudi moja lastnina, s katero imam pravico razpolagati.« Nanizajmo jih še nekaj, čeprav je izbor med množico zapisanih na 115 straneh prototipne knjižice težko narediti. Zatorej nekaj naključnih.

Ne zamenjujte upokojenca s pokojnim.

Znanost še ni iznašla formule za zdravo kmečko pamet.

Izvoljeni poslanci so jagodni izbor volitev, le da imajo prevelik procent kisline.

Aforizmi ne prenesejo nobene pocukranosti. So sicer neestetski, toda – realni.

Saj komunizem ni padel! Le spotaknil se je.

Prešuštnik ima – za vsak slučaj – pri sebi zložljivo posteljo.

V prvi petletki po drugi svetovni vojni smo gradili bloke za delavski razred. Danes pa bi nekateri radi imeli prav tam igrišče za golf.

Brez elektronske pošte si v naši družbi – trinajsto prase.

Padanje standarda delavcev je najbolj nevarna padavina na sončni strani Alp.

Domoljubje ni to, da si doma, ker si brezposeln.