Gluha herojka (2)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. december 2023 / 19:09

Jelena Bolšedonova je gluha od rojstva, prav tako kot tudi eden od njenih dveh starejših bratov. »Sem gluha z minimalnim ostankom sluha. Pri trinajstih letih sem začela uporabljati slušni aparat, predvsem ker mi pomaga pri določanju zvokov iz okolice. Zelo rada poslušam tudi glasbo in s pomočjo slušnega aparata jo lahko delno slišim. Ne slišim pa govora,« je pojasnila.

Izobraževanje v Estoniji

Jelena prihaja iz Estonije, kjer je obiskovala vrtec in šolo. »Takrat je bila Estonija še del Sovjetske zveze. Vrtec je bil za slišeče otroke, imeli pa so tudi posebno skupino, kjer smo bili združeni gluhi otroci in vzgojiteljica je uporabljala znakovni jezik. Ravno tako je bilo tudi v osnovni šoli, dokler se Estonija ni osamosvojila. Ker je bila to ruska šola, so jo ukinili, saj so želeli zmanjšati ruski vpliv. Od takrat naprej sem potem hodila v šolo za gluhe, kjer sem zaključila šolanje in ga potem nadaljevala na srednji šoli. Pouk je delno potekal po oralni metodi, zraven pa so učitelji uporabljali tudi znakovni jezik ali pa je bil prisoten tolmač za znakovni jezik. V bistvu je zelo podobno kot tudi tukaj v Sloveniji,« pove. Obiskovala je logopeda, kot poudari, pa so se z njo zelo veliko ukvarjali starši, še posebno mama, za kar jim je zelo hvaležna. »Mama je bila moja najboljša logopedinja,« doda.

Iskanje zaposlitve

V Slovenijo je prišla leta 2012. Ni ji bilo lahko, sploh ne pri iskanju zaposlitve. »Bila sem tujka, gluha, takrat še s slabim znanjem slovenščine. To je delodajalce odbijalo. Raje so vzeli nekoga, ki je slišal, znal jezik in imel izkušnje. Moja prva zaposlitev je bila v kemični čistilnici. Tam skoraj ni bilo komunikacije, pomembno je bilo le, da je delo opravljeno. Nato sem nekaj časa delala v skladišču, postopoma začela z vzporednim dostavljanjem za Wolt, kasneje pa odprla samostojno podjetje in se posvetila samo dostavi. Zdaj že nekaj časa za polovični delovni čas delam v pisarni podjetja Wolt Slovenija, delno pa še vedno dostavljam.« Vesela je, da je dobila priložnost in da so sodelavci dostopni in razumevajoči. »V pisarni veliko komuniciramo s sporočili. Sodelavci se trudijo celo z učenjem znakovnega jezika. Zame je zelo pomembna tudi mimika, če pa res ne gre, mi napišejo sporočilo. Za sestanke pokličem tolmača za znakovni jezik. Mislim, da nam gre kar dobro.«

Za bolj vključujočo družbo

Ljudi želi ozaveščati, da so tudi gluhi del družbe. »Smo nevidni invalidi. Na prvi pogled ne bi uganili, da smo gluhi, to se pokaže šele, ko stopimo v stik z ljudmi,« je povedala. Eden izmed ciljev akcije, v kateri je kolesarila po Sloveniji in dostavljala za Wolt, je bilo prav ozaveščanje, poleg tega pa tudi dobrodelnost. Prekolesarila je 504 kilometre, kar ji ni povzročalo večjih težav, saj je športnica. »Dolgo sem trenirala atletiko, sedmeroboj, nato odbojko na mivki, dvoransko odbojko, zdaj pa se ukvarjam z jadranjem. Kondicijo imam, a vseeno ni bilo vedno lahko – odvisno od mesta, kjer sem dostavljala. Vozila sem kolo poni in na primer na Jesenicah in v Celju je bilo veliko vožnje po ravnini, tako da ni bilo težko, v Trebnjem in še kje drugje je bilo veliko vzponov in zato težje.«

Z odzivi na akcijo pri ljudeh je zelo zadovoljna, ne glede na to pa si želi, da bi bila družba bolj vključujoča, odprta do vseh oseb z različnimi invalidnostmi, ne samo do nekaterih. »Prepričana sem, da bomo vedno našli način, da se bomo lahko sporazumeli, le dajte nam priložnost. Želeli bi si tudi več priložnosti, da se dokažemo. Tudi mi smo kljub gluhoti zelo sposobni, in čeprav ne slišimo, smo lahko zelo uspešni. Želela bi si strpnejše družbe, da bi v vsakdanji naglici večkrat našli čas za sočloveka in mu namenili lep, prijazen pogled, lepo besedo,« je zaključila. (Konec)