Samouk z energijo znanstvenika

Brane Anderle iz Hraš pri Lescah je pred kratkim v samozaložbi izdal knjigo s preprostim naslovom Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Gorenjskem. V tem obširnem delu lahko ljubitelji narave najdejo podatke o razširjenosti za skoraj dva tisoč vrst praprotnic in semenk na območju Gorenjske.

Hraše – Gre za zelo obsežno delo, kar šeststo strani ima in je plod dolgoletnih raziskovanj rož na Gorenjskem, je v uredništvo sporočil Anderletov sosed, prav tako velik ljubitelj narave, ornitolog Boris Kozinc.

Obsežna poglavja o zgodovini botaničnih raziskav na Gorenjskem, literaturi, geoloških in podnebnih značilnostih Gorenjske, njeni fitogeografski legi in endemitih je napisal Vid Leban. Ključni del knjige pa je za vsako vrsto prikazana razširjenost na zemljevidu Gorenjske.

Če nepoznavalcu podatek o šeststo straneh morda vzbudi rahlo začudenje, obisk pri avtorju tega obsežnega dela, Branetu Anderletu, na kmetiji pr' Jernejc v središču vasi Hraše predvsem osupne in navduši. Knjiga je namreč kot vrh ledene gore, najvišji košček neverjetnega dela, ki ga je gospod, ki zase pravi, da za šolo nikoli ni bil, opravil v štiridesetih letih, odkar z zanimanjem opazuje, raziskuje in popisuje rastlinski svet domače Gorenjske.

Najprej domači vrt, nato vsa Gorenjska

Raziskovanje narave pa ga je zanimalo že od malega, pravi. Najprej se je začel zanimati za živi svet okoli domače hiše, nato pa je kot dvajsetletnik v roke dobil prvo izdajo knjige Mala flora Slovenije, ki ga je tako navdušila, da je začel določevati rastline v okolici domačega kraja.

Začetek je bil težaven, je zapisal v uvod h knjigi, ki je izšla v začetku novembra. »Delal sem herbarij in shranjeval rastline po družinah, znotraj družin so rodovi in vrste. Sezname vrst, ki sem jih določil, sem natipkal s pisalnim strojem. Iskal sem določene rastline in jih primerjal s svojo nabirko. Da bi znanje še bolj izpopolnil, sam začel kupovati nemško zbirko Gustava Hegija Ilustrirana flora Srednje Evrope. Ker nisem znal nemško, sem kupil še nemško-slovenski slovar,« opisuje svoje začetke.

Teren, na katerem je popisoval rastline, je postopoma razširil na vso Gorenjsko, pri delu sta se mu pridružila kasneje dolgoletna sodelavca, botanika dr. Branko Vreš in dr. Igor Dakskobler. Pred 15 leti je pod svoje okrilje vzel prav tako navdušenega ljubiteljskega botanika Vida Lebana, v zadnjem obdobju pa rad sodeluje z Brankom Zupanom, s katerim sta popisovala predvsem rastline na območju Bohinja.

Vmes je hodil v službo – vrsto let je bil poštar v Kamni Gorici – in delal na domači kmetiji.

Spoznati vse vrste, ki rastejo v Sloveniji

Kot je v zapisu ob Anderletovi šestdesetletnici, objavljenem leta 2015 v reviji Botaničnega društva Slovenije Hladnikia, pojasnil Igor Dakskobler, si je Anderle, potem ko je navezal stik s slovenskimi botaniki in mu je eden od njih, Tone Wraber, izrisal kvadrante srednjeevropskega kartiranja flore za Slovenijo, zadal cilj, da bo spoznal in nabral vse vrste, ki rastejo v Sloveniji.

»Začel je raziskovati v Posočju, na južnem Primorskem, na Ljubljanskem barju, deloma na Štajerskem. Pripravlja herbarij, ki zdaj vsebuje že več kot 2200 vrst. Ko je leta 2001 izšlo Gradivo za Atlas flore Slovenije, je opazil, da je še veliko kvadrantov slabo popisanih, in odločil se je, da se jih bo lotil sistematično, ob tem pa se je omejil v glavnem na Gorenjsko. Podatke je vse do leta 2009 vodil ročno, s pomočjo pisalnega stroja. Nato ga je Branko Vreš pregovoril, da si je kupil računalnik, omogočil mu je dostop do baze FloVegSi Biološkega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani in v to bazo je do zdaj vnesel več kot trideset tisoč florističnih podatkov.«

Takšnih ni več

Anderle danes ocenjuje, da je v vsakem od posameznih kvadrantov popisal vsaj osemdeset odstotkov vseh vrst. Vsega, pravi, se ne bo nikoli dalo popisati, saj nekatere vrste izginjajo, druge prihajajo na novo. »Zadnji rep za popise sem ujel,« pravi, ko se ozre nazaj na desetletja svojega dela. »Stanje v naravi se je z vstopom v Evropsko unijo in intenzivnim kmetijstvom zelo poslabšalo.«

»Najbolj zapletene za določevanje so plahtice, eno celo zimo sem se samo z njimi ukvarjal. Zahteven je tudi šaš, to je trava, ki jo je v Sloveniji 80 vrst, na Gorenjskem 75,« skromno odkrije droben del svojih raziskovanj.

Prepričan je tudi, da botanikov njegove sorte v Sloveniji ni več. Kdo pa ima danes čas in voljo tako počasi zbirati in nato zelo sistematično urejati podatke? »Meni je bilo vse zanimivo, nič mi ni bilo odveč, ne terensko delo ne urejanje podatkov,« doda. Tudi dogodivščin na terenu se je v štirih desetletjih nabralo za skoraj še eno knjigo. »Vsega je bilo,« se spominja. »Od tega, da so me preganjali, ker so mislili, da sem vohun, do napadov psov, ko sem hodil po terenu.«

Dela mu tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo, nov izziv je namreč našel v botanični statistiki.

Botanični inštitut v Hrašah

»Brane Anderle, gorenjski Deželan, je zagotovo enkraten pojav v živeči generaciji slovenskih botanikov,« je pred slabim desetletjem, ob njegovi 60-letnici, o izjemnem botaniku samouku v revijo botaničnega društva še zapisal njegov sopotnik v popisovanju in raziskovanju, botanik dr. Igor Dakskobler.

»Zanj bi lahko zapisali enako, kot je o sebi napisal znameniti Franc Ksaver Wulfen, da je v botaniki popoln samouk, ki se je učil s knjigami. Toda Wulfen je imel kot jezuit temeljito splošno izobrazbo. Branetu Anderletu ta ni bila dana, zato se je do svojega obsežnega poznavanja rastlin in sposobnosti njihovega pravilnega določanja dokopal s trdim delom in predanostjo. Zagotovo je botanika že skoraj štirideset let v njegovem življenju na prvem mestu, njej je posvetil svoje najboljše moči in ves svoj prosti čas, pa tudi veliko dohodkov. Pr' Jernejc v Hrašah je tako že vrsto let samoplačniški Botanični inštitut in Center za kartografijo flore Gorenjske.«