Prvi ´trik´ izvedel na domači škarpi

"Mojster blata" Aleš Rozman iz Tržiča je prvi motor dobil že pri štirih letih. Danes je edini Slovenec, ki se profesionalno ukvarja z izvajanjem spektakularnih skokov s štirikolesnikom in motornimi sanmi.

Danes 32-letni Aleš Rozman iz Tržiča je že od malih nog 'zasvojen' z motorji. Vrsto let je bil eden najboljših slovenskih motokrosistov, zadnja leta pa v freestyle oz. prostem slogu skače s štirikolesnikom in motornimi sanmi. Je edini v naši državi, ki se s tem ekstremnim športom ukvarja profesionalno, v začetku aprila pa je kot prvi Slovenec svoje spretnosti pokazal na spektaklu Masters of Dirt (Mojstri blata) v ljubljanskih Stožicah, kjer so se predstavili ekstremni motokrosisti, kolesarji, vozniki štirikolesnikov, motornih sani in drugih vozil iz enajstih držav. »Skakal sem s štirikolesnikom, nastop mi je dobro uspel. Je pa pritisk na tem šovu zagotovo večji kot na drugih. Hkrati je poleg mene, prav tako s štirikolesnikom, nastopil še Američan. Imaš le štiri skoke, zato ne smeš zafrkniti in narediti praznega skoka. Med nastopom so vse oči uprte le vate, medtem ko ostali šovi ponavadi trajajo pol ure, v tem času pa krožiš in izvajaš trike, če ti ne uspe, pa ga spet ponoviš. Velike treme nisem imel, verjetno tudi zato, ker sem nekaj dni pred tem z ekipo nastopil v Zagrebu. Vesel sem, da se je tudi v Stožicah vse lepo izšlo …,« se spominja Tržičan. Na ljubljanskem šovu je pokazal tudi trik 'cunami', pri katerem naredi stojo na krmilu letečega štirikolesnika. »To je eden najtežjih trikov, jaz ga edini na svetu delam na štirikolesniku,« je pojasnil.

Povabilo v ekipo Masters of Dirt je dobil pred dvema mesecema: »To je zagotovo stopnička višje v moji karieri. Ob nastopu v Ljubljani se je zanimanje medijev zame občutno povečalo, pa čeprav že vrsto let skačem s štirikolesnikom. To je pozitivno tudi za promocijo tega športa v Sloveniji.« Minuli teden se je z ekipo odpravil še na šov v Beograd, kmalu jih čaka turneja po Avstriji, poleg tega Aleš nastopa tudi na šovih v Italiji, Franciji … Lani je v Evropi imel že 40 nastopov. »V Evropi s štirikolesnikom skačemo le trije, štirje, na svetu pa je približno deset takšnih, ki se profesionalno ukvarjajo s tem. Kar precej jih sicer poskuša, veliko pa jih obupa, saj hočejo takoj začeti s težkimi triki, nimajo pa osnove,« je razložil.

Prvi motor že pri štirih letih

Ljubezen do motorjev je na Aleša prenesel oče Janko, ki je včasih tekmoval v motokrosu. Z motorjem je sina razveselil že pri štirih letih. »Ko smo bili na morju na Lošinju, mi je obljubil, da mi bo kupil motor, če se bom naučil plavati brez rokavčkov in plavutk. Seveda mi je to predstavljalo veliko motivacijo. Oče je vmes šel domov, ker je moral delati, a je kmalu dobil mamin klic, da sem že splaval,« se spominja. In tako je štiriletni Aleš še isto jesen dobil motor. »Moj prvi trik je bil tale škarpa ob hiši. 'Gas' sem kar držal in se zaletel vanjo,« pripoveduje v smehu.

Nato je začel vaditi na tržiški progi za motokros, pri petih letih je bil že na prvi tekmi. Tekmoval je vse do 18. leta, nato pa se je poslovil od tega športa, pa čeprav je bil eden najboljših motokrosistov v državi. »Dvakrat sem bil državni prvak v superkrosu, sicer pa sem bil med prvimi tremi v Sloveniji.« Za konec motokrosistične kariere se je odločil zaradi poškodovane rame, ki so mu jo morali dvakrat operirati, in pomanjkanja denarja. »Finančno se mi ni več izšlo. Če nimaš dobrih sponzorjev ali bogate družine za sabo, je to predrag šport. Če se s tem ukvarjaš rekreativno v Sloveniji, se ti še izide, jaz pa sem želel napredovati in stopiti še stopničko višje,« je razložil. Izvajanje spektakularnih skokov in akrobacij z letečimi motorji je bistveno bolj dobičkonosno, je povedal: »Če si uspešen, se da s tem normalno preživljati, saj si za nastope plačan. Na motokros dirki na državnem prvenstvu pa moraš plačati, da sploh lahko voziš, nagrada pa je pet evrov vreden pokal.«

Najprej se je pri dvajsetih letih posvetil motokrosu prostega sloga, pred šestimi leti pa je začel spektakularne skoke izvajati s štirikolesnikom, čeprav se je sprva ob ogledu tovrstnih posnetkov na spletu čudil, kako jim to uspeva. »Za skoke s štirikolesnikom me je prepričal italijanski kolega. Rabil je nekoga, ki bi z njim nastopal po šovih. Sprva sem dvomil, ko pa sem poskusil, mi je bilo pa všeč. Zagotovo pa ti morajo skoki s štirikolesnikom ustrezati. Veliko mojih bivših sotekmovalcev iz motokrosa je to poskusilo, a so me spraševali, kako lahko skačem s to 'kravo',« pove v smehu.

Trenira na babičini njivi

Svoj prvi štirikolesnik je kupil od že omenjenega italijanskega kolega, postopoma ga mu je odplačeval z denarjem od prvih nastopov. Nastopov je bilo iz leta v leto več, a velik del zaslužka je, poudarja, vložil nazaj v opremo: naredil je odskočno rampo, kupil nov štirikolesnik, poskrbel je za rampo na prikolici in tovornjak z odskočiščem, saj so se začela vrstiti vabila za nastope … Skupaj s prijatelji je ustanovil tudi društvo FMX Airmada, v katerem je še pet motokrosistov in dva voznika motornih sani. »Zdaj, ko imamo opremo, veliko lažje nastopamo na različnih dogodkih v Sloveniji. Letos jih bomo z nastopi popestrili že 10 do 15,« je povedal. Vsaj še enkrat toliko ima tudi nastopov v tujini, zato je zaseden večino vikendov od aprila do novembra.

Poligon za trening si je že pred leti uredil na babičini njivi v Žiganji vasi. »Prvič smo jo z bagrom zrili že leta 1999, da smo skakali z bmxi, potem sem naredil odskočno rampo in večji kup za doskočišče,« je razložil. Na treningu se mu včasih pridruži še Ljubljančan Sandi Medved, ki se vragolij s štirikolesnikom v zraku še uči. »Vesel bi bil pa še kakšnega fanta več, saj moram sedaj na nastope v Sloveniji vabiti kolege iz tujine,« je dejal Aleš.

Mati raje čaka v avtu

V vseh teh letih ukvarjanja z ekstremnim športom se je Alešu nabralo kar nekaj poškodb. A v zadnjem obdobju, odkar skače s štirikolesnikom, še ni imel resnega zloma, le pri treningu s sanmi je enkrat zaradi tehnične okvare moral skočiti z njih in si pri tem zlomil peto. Precej večkrat pa je bil poškodovan pri motokrosu. »Golenico sem imel dvakrat zlomljeno, imel sem tudi zlom kolena, roke, ključnica, rame …,« našteva Aleš in nadaljuje: »Manjka ti izkušenj, poleg tega pa si mlad in neumen in ne razmišljaš dovolj. Ampak iz svojih napak sem se naučil, kaj je prav in kaj ne. Meni tega ni nihče povedal. Včasih sem med treningi odskočno rampo premikal sem in tja, zdaj pa imam vse točno izmerjeno, kakšni morajo biti rampa, radij in doskok. Včasih temu nisem posvečal nobene pozornosti.« Danes je pri učenju trikov precej bolj previden. V izogib poškodbam se za skoke odloča samo v optimalnih pogojih. »Če mi en dan ne gre, raje prespim in premeljem, kje je vzrok. V mlajših letih sem pa kar na silo treniral, to pa je prineslo tudi poškodbe. To je zelo varen šport, če se ga lotiš z glavo.«

Aleša povprašamo, ali je bila ob njegovih poškodbah mama kdaj jezna na očeta, da ga je zasvojil z motorji. »Ne, je pa še danes ves čas v skrbeh zame. Skoraj nikoli ne gleda šovov, če se pa na kakšnega že odpravi, je pa raje v avtu ali pa počne kaj drugega,« odvrne v smehu.

Največji čar učenje trikov

Tržičan je v svoji dolgoletni karieri nanizal že vrsto uspehov. Na katere pa je najbolj ponosen? Zanj je velik dosežek že to, da je eden redkih Zemljanov, ki profesionalno skačejo s štirikolesniki. »Ponosen sem tudi, da sem član ekipe Masters of Dirt, da so me že tretje leto zapored povabili na zimske X Games, kjer se predstavljam s sanmi. Nekaj posebnega je bil tudi šov na vojaškem sejmu v Dubaju. To je bil eden najdražjih šovov nasploh, predstavilo se nas je bilo okoli 30 nastopajočih, so pa naokoli vozili tudi tanki in letela vojaška letala.«

Aleš sicer veliko raje kot s sanmi akrobacije izvaja s štirikolesnikom. Največji čar tega ekstremnega športa je zanj učenje novih trikov. »Najlepše je, če ti uspe nekaj, kar ni še nikomur, potem pa to pokažeš občinstvu in te spodbuja …,« z žarom v očeh pripoveduje Tržičan, ki si (za zdaj) ne predstavlja življenja brez adrenalina. »Seveda večno ne bom mogel skakati s štirikolesnikom, a trenutno tega ne zamenjam za nič drugega. O ne, ne bi mogel sedeti v pisarni za računalnikom …«