Umetniška vozlišča Eve Petrič

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 10. december 2023 / 16:19

Tri postavitve na skrbno izbranih točkah Blejskega gradu in konceptualno razstavo fotografij v grajskem stolpu kot Zanke neskončnosti in svoja umetniška vozlišča podpisuje večmedijska umetnica Eva Petrič.

Bled – Blejski grad je zagotovo ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v državi. Vse leto, ne le v visoki sezoni. Letošnje praznične dni pa vse tja do 4. februarja bodo ambient tisočletnega gradu dodatno plemenitila umetniška dela vsestranske umetnice, domačinke Eve Petrič. Potem ko se s svojimi umetniškimi projekti predstavlja po vsem svetu, največ v ZDA in v Aziji, pogosto tudi v neklasičnih razstaviščih na Dunaju, v New Yorku, se s tokratno razstavo na gradu na Bled vrača po 16 letih. Leta 2007 se je namreč prvič predstavila s fotografsko razstavo v Festivalni dvorani in v cerkvi na otoku. Eva Petrič se poleg fotografije ukvarja tudi z videom, snuje umetniške instalacije, nastopa s performansi, v različnih projektih tudi uporablja zvok in glas ter piše tudi literaturo.

Tokrat je v sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled razstavo zasnovala v sozvočju s starodavnim prostorom. Mesta za umetniška dela je poiskala na treh različnih točkah na gradu: v baročni kapeli, pod lapidarijem in pred Viteško dvorano. Poleg tega je v Galerijo Stolp, kjer je predstavljen konceptualni del celotne razstave, umestila še fotografije, na katerih tehnično in tematsko povezuje vsa vozlišča v zunanjem prostoru.

Točke za umetniška vozlišča

Preden stopimo do prve postavitve na ostenju pred Viteško dvorano, spomnimo, da se umetnica na domačem Bledu s svojimi deli ponovno predstavlja šele po mnogo letih. »Na Bled me vedno vežejo lepi spomini, še posebno na jezero, ob katerem sem v otroštvu in mladosti preživela veliko časa. Enako tudi na otoku,« pove Eva Petrič, ki to okolje povezuje tudi s svojimi prvimi umetniškimi izhodišči, prav tako pa jo domači kraj vedno znova vodi na pot k sebi, k samorefleksiji.

»Lokacija Blejskega gradu pa mi predstavlja tudi svojevrstni izziv, saj želim, da moja dela govorijo isti jezik s tem okoljem in z obiskovalci, ki prihajajo na grad.« Prav izbira lokacij za postavitve del je na neki način dala tudi naslov Zanke neskončnosti, umetniška vozlišča Eve Petrič. Delo na steni pred Viteško dvorano, sestavljeno iz sklopa recikliranih ročno izdelanih čipk iz različnih delov sveta, se imenuje Plezalka DBE, Podatkovna banka emocij in je bilo letos že razstavljeno na Dunaju. Delo je ustvarjeno tako, da se prilagaja razstavnemu prostoru.

Oblak emocij nad jezerom

Naslednja točka, ki jo je umetnica izbrala, je lapidarij na zgornjem grajskem platoju. Delo iz leta 2017 se imenuje Oblak e@mocij (Cloud of E@motions), gre pa za asemblaž recikliranih ročno narejenih čipk, ki je bil letos že razstavljen v New Yorku, večkrat pa je bil v Evropi in ZDA na ogled v okviru instalacije TRANShomoPLANTATION. Zanjo je pred šestimi leti na Mednarodnem likovnem festivalu v Kranju prejela veliko nagrado.

»Lapidarij nekako poudarja grajsko lokacijo nad jezerom in ti daje občutek lebdenja nad njim. Zato sem instalacijo čipk poimenovala Oblak e@mocij. Pogled navzgor nam pove, da lahko sledimo svojim sanjam. To zavedanje je v današnjem času, ko smo siljeni k doživljanju sveta skozi neko mikroskopsko luč, še kako pomembno. Vse na tem planetu je ciklično, tudi oblak, ki se prevaja iz ene oblike v drugo, nastane in se razgradi, pri tem pa potuje po svetu. Tako je tudi z emocijami, ki jih obiskovalci prinesejo z gradu,« ob delu razmišlja sogovornica.

Tu je še grajska kapela, v kateri občudujemo instalacijo iz čipk, ki jih avtorica naslavlja Zanka neskončnosti (Infinity Loop), delo pa je dopolnjeno z zvokom, vokalom umetnice. »Lokacija kapele je bila prva, ki sem jo izbrala, saj je bil prostor že pred menoj zaznamovan z umetnostjo, stensko poslikavo. Želela sem, da delo stopi v dialog s prostorom,« pove avtorica razstavljenih del, da bi bilo zanimivo izmeriti – kar pa je nemogoče – kako stapljanje grajskih lokacij in njenih del delujejo na ljudi. »Vsako delo namreč dobi neko svoje novo življenje, ko gre iz ateljeja. Da mu ga obiskovalec, človek s svojimi izkušnjami in pogledi, ki jih ne moreš nadzorovati.«

Čipke in ženska

Četrti del razstave Eve Petrič, zadnji ali pa prvi, ki si ga velja ogledati, je konceptualna razstava fotografij v grajskem stolpu, v kateri se združijo prej omenjena tri vozlišča. Za fotografije je avtorica uporabila prav čipke, ki so na ogled v kapeli, v slikah pa predstavljajo fenomen mreženja. Gre za serijo barvnih fotografij na svetlobnih panojih in fotografij velikega formata z motivi, ki jih v več plasteh sestavljajo čipkaste mreže in inscenirane kompozicije. »Čipkasto mrežo po eni strani lahko razumemo kot prispodobo družbenih mrež, ki so se stkale s pomočjo žensk, po drugi strani pa je čipkasta mreža metafora ženske narave, v kateri razbiramo nedolžnost, otožnost, hrepenenje in trpljenje,« je k razstavljenim delom zapisala kustosinja razstave Andreja Rakovec.

Kdove – morda se bodo prav v teh prazničnih dneh pozorni obiskovalci Blejskega gradu pustili zaplesti v umetniška vozlišča Eve Petrič.