Še en dopustniški predlog

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. julij 2010 / 06:00

Predlagam še eno možnost, kako preživeti dopust kar doma, na nizkocenovni način in vendar nadvse zanimivo in kratkočasno. Kaj vam ostane, če nimate denarja za počitniški obisk katere od prestižnih lokacij naravne in kulturne dediščine na planetu Zemlja? Raziščite bližnjo okolico domačega kraja in presenečeni boste, kaj vse skriva … Predloga, ki ste ga pravkar prebrali, ne izrekam na pamet. Prištevam se k tisti človeški podvrsti, ki jo tvorijo domoznanci in jih zanima t. i. domoznanstvo – čim bolj celovito vedenje o posebnostih določenega kraja. V mojem primeru so ta kraj Žiri, mesto na stičišču treh slovenskih pokrajin – Gorenjske, Notranjske in severne Primorske. Posebna lega, mar ne, štejem jo za svoje »odkritje«. Enako velja za mejno naravo tega kraja. Leži namreč ob naravni vodni meji, ki poteka po grebenih hribov zahodno od Žirov; to je razvodnica med Soro in Idrijco, Posavjem in Posočjem, osrednjo in zahodno Slovenijo, Črnim in Jadranskim morjem … Tako ni čudno, da so se ob tej vodni meji skozi čas nanizale tudi številne lokalne, pokrajinske in državne meje; prva je bila najbrž med rimskima provincama Italijo in Panonijo (po kateri je potekal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum), pozneje med loškim gospostvom freisinških škofov na vzhodni ter idrijskim in tolminskim gospostvom na zahodni strani in ne nazadnje rapalska meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Štejem si v čast, da sem lahko sodeloval z utrdboslovcem Aleksandrom Jankovičem Potočnikom v ponovnem odkrivanju in širjenju vedenja o utrjenih linijah in številnih objektih, ki sta jih zgradili imenovani državi vsaka na svoji strani – mislim na Rupnikovo linijo in Vallo Alpino (Alpski zid).

Vidite, take so posebnosti, ki jih skriva določen kraj in so pravzaprav znane marsikomu od domačinov, širšemu krogu pa jih je treba na novo ali znova odkriti in opisati. Dva od mojih znancev sta odkrivala čare samotne grape na žirovskemu jugu, imenovane Raskovec; živ krst ni vedel zanjo – da je miniaturna soteska in da je v njej edino gorenjsko rastišče slovensko slovečega in endemičnega kranjskega jegliča (Primula carniolica), ki sta ga svoj čas kot prva odkrila slovita idrijska zdravnika in botanika Scopoli in Hacquet … Sam pa sem moral sredi osemdesetih slovenski javnosti odkrivati – med počitnicami sem ga z vožnjo po gozdnih poteh iskal z mopedom – da skriva Rakovec še en »čar«, ki ga je povsem odčaral. Idrijska občina si je vrh pobočja nad njim izbrala za svoje osrednje odlagališče komunalnih in drugih odpadkov. Brez pravega dovoljenja, a trajalo je kar 25 let, dovažati so prenehali šele lani. Odpadna gora, ki so jo navozili v veliko kraško kotanjo, pa je zdaj na grozečem čakanju. Stvar je namreč v tem, da lahko strupene izplake iz smetišča po podzemnih kraških poteh pritečejo v potok, ta pa je pritok Žirovnice in Sore, teče torej na gorenjsko stran … Kaj bi rekli o sosedu, ki bi svoje smeti vozil na rob svoje parcele in jih stresal ob potok, ki teče naravnost k vam?

Tak je moj primer. In me prav zanima, koliko je podobnih po Sloveniji. Takšne posebnosti ima vsak kraj in samo čakajo, da jih nekdo odkrije in predstavi še drugim. Vzemite to kot izziv za domoznansko raziskavo med počitnicami in dopusti, ki so se že začeli. Če niste tip raziskovalca, pa poiščite v svoji lokalni knjižnici domoznanski oddelek in se s pomočjo že zbranega gradiva podajte na terenske oglede posebnosti, ki so jih že opisali drugi, a niso splošno znane. Preživite počitnice domoznansko, alternativno in poceni. Z drugo besedo: po gorenjsko.