Vršiču prilagajajo celo dopust

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. julij 2010 / 06:00

"Corone ni več, naš kolesarski izlet pa je ostal," pravijo nekdanji in sedanji sodelavci, ki so se letos že dvajsetič zbrali na dvodnevnem kolesarskem izletu, katerega vrhunec je poleg druženja vzpon na Vršič.

»Letos bomo imeli jubilejni, dvajseti vzpon na Vršič,« me je pred časom obvestil Štefan Jenko iz Reteč, član skupine sedanjih in nekdanjih sodelavcev, ki že dvajset let vsako leto organizirajo dvodnevni 225 km dolg kolesarski izlet s 3970 metri višinske razlike, katerega glavni vzpon je na Vršič. Lep primer, kako rekreacija druži ljudi znotraj podjetja. Gre za zaposlene v nekdanji Iskri v Retečah, kasneje Coroni, ki je prav tako ni več, saj je sedaj tam podjetje Domel. Delodajalci so se menjali, ostal pa je kolesarski izlet. Nekaj »vršičkarjev«, kot se poimenujejo, sedaj dela v Domelu, nekaj jih je službo dobilo drugje, nekateri so že v pokoju. Kljub temu se vsako leto s spremstvom odpravijo na dvodnevno kolesarjenje.

Letos jih je bilo trinajst (Bojan Gaber, Štefan Jenko, Vinko Hafner, Vinko Bergant, Marjan Igličar, Bojan Krmelj, Marko Oblak, Tone Debeljak, Tadej Camlek, Filip Starič, Martin Selak, Marko Mlakar in Ernest Kastelic), pet jih še vedno dela v Domelu. »Na soboto, 3. julija, ob 7. uri zjutraj smo šli iz Škofje Loke po Poljanski dolini na Kladje, Cerkno, Most na Soči, Tolmin, Kobarid, Bovec do kampa Korita, kjer smo prespali. Naslednji dan smo se ob 8. uri zjutraj podali naprej na Vršič, kjer nas vsako leto pričakajo številni navijači. Z Vršiča smo se spustili v Kranjsko Goro, kolesarjenje pa nadaljevali do cilja v Pungertu pri Škofji Loki, kjer smo izlet zaključili s piknikom. Kolesarjenja je za okrog devet ur in pol,« je pojasnil Bojan Gaber iz Drage. To je njihova trasa zadnjih deset let, prvih deset pa so jo vozili v obratni smeri. »Odločili smo se, da bomo odslej smer menjali vsako leto. Ne bomo več čakali deset let, da jo bomo obrnili. Ima pa vsaka svoje pluse in minuse. Menim, da je lažja smer ta, ki smo jo vozili tudi letos, saj je vzpon na Vršič v jutranjih urah, noge so še bolj sveže, medtem ko je v primeru, da gremo v obratni smeri, Vršič sredi dneva, ko je najbolj vroče,« pravi Gaber, ki je bil letos tudi interni zmagovalec Vršiča, sicer pa se je vzpona udeležil osemnajstič.

Idejni oče Coroninega kolesarskega vzpona je pred kratkim pokojni Drago Kisovec, ki je leta 1964 skupaj z Vinkom Hafnerjem prvič prekolesaril to pot, skupinsko pa so se nanjo prvič podali leta 1989. Takrat je bilo sedem kolesarjev (Tomaž Rupnik, ki je izpeljal zamisel, Vinko Bergant, Vinko Hafner, Drago Kisovec, Marjan Igličar, Marko Oblak in Ernest Kastelic) in dva spremljevalca (Tone Demšar in Bojan Gaber). Edini, ki se je na kolesu udeležil vseh dvajsetih vzponov, je Vinko Bergant iz Pungerta, ki je takole obujal spomine na prvega, ki je bil 25. in 26. avgusta: »Prenočili smo kar na divjem ob Soči. Dež je tako padal, da je bilo vse mokro. Ponoči je začelo še grmeti. Dva sta prespala kar v avtu, saj sta se bala strel.« Zanimivih dogodivščin se je v dvajsetih vzponih nabralo veliko in tudi v prihodnjih letih jih ne bo manjkalo, saj so v en glas zatrdili, da bodo kolesarsko tradicijo nadaljevali. »Vršič je zelo pomemben. Celo dopust prilagajamo temu našemu izletu,« je dejal Jenko, ki je manjkal samo prvič. Spomine na dosedanjih dvajset let pa so zabeležili v posebni publikaciji, ki so jo izdali ob tej priložnosti.