Lenoba (2)

Lenoba je še najbolj nevarna za lenega človeka. Namesto strasti do življenja v njem prevladujejo izgovori, iskanje krivcev, laganje samemu sebi in drugim.

Ni večje škode kot pustiti, da gre življenje mimo nas zaradi lenobe. Ljudje, ki so leni, so pogosto polni strahu, občutkov manjvrednosti in se bojijo sprememb. Če vidimo, da gre otrokova pot v to smer, je najbolje, da ga s počasnimi koraki usmerjamo k dobrim navadam. Z otrokom se pogovorimo o tem, kako bi nam lahko pomagal in zakaj. Večina otrok rajši dela z občutkom, da so nekomu pomagali, kot da so dobili opravilo, ki jim ga je nekdo določil. Tako pridobijo večjo vrednost in se naučijo upoštevati potrebe drugih ljudi. Večkrat ko jih povabimo k sodelovanju in samostojnemu delovanju, več možnosti imajo za doseganje uspeha. V naši družbi je po eni strani zelo čislano delo, na drugi strani pa iskanje bližnjic in hitrih rešitev ter življenje na račun drugih. Otroci so vsak dan priče stavkov o tem, kaj se splača in kaj ne. Če se ata in mama ne poročita samo zato, da imata ugodnosti samohranilcev, je to slab zgled za otroke. Tako jih učimo, kako se čim bolje znajti v življenju, vendar pozabljamo, da nekdo vseeno plača njihov prispevek. Za otroke se odločamo sami in za njihovo preživetje ni odgovorna država. Vsaj dokler ne pride do stisk, ki jih starši ne zmorejo. V imenu ljubezni do otrok pa pogosto spodbujamo družbene parazite, da vedno in povsod iščejo kar najmanj naporne načine preživetja. To zelo smrdi po lenobi in neodgovornosti. Pustimo zgodbo o tem, koliko in zakaj dati državi, ker cesarju se je vedno dajalo, kar je cesarjevega. Lenoba se premaguje z lastno odgovornostjo, z željo prispevati svoj delež v družini, v družbi in tako udejanjiti sebe kot živo bitje. Zato se ne bojmo deliti dela, odgovornosti z otroki. Otroci imajo radi starše, ki od njih nekaj pričakujejo in jih »priganjajo«, ne pa staršev, ki jih označijo za lenobe in pustijo pri miru.