Tretji polčas
V prvem polčasu posvečamo pozornost, energijo in čas preživetju. Borimo se za izobrazbo, službe, stanovanja, denar, vzgajamo po svojih močeh in znanju, trudimo se otrokom omogočiti lažje življenje. Precej časa namenjamo okolici – primerjamo se z drugimi, ocenjujemo sebe glede na druge, se jezimo na krivične družbene razmere, opazujemo ljudi, ki so uspeli, oziroma smo kar nevoščljivi ljudem, ki jim gre po našem mnenju bolje in lažje v življenju kot nam. Življenje podarjamo denarju, karieri, premoženju, in to celo na račun svojega zdravja. V prvem polčasu se začnemo ukvarjati z lastno zgodovino (ali pa se je zavestno otepamo), z okoliščinami, ko smo bili majhni, poizkušamo razumeti, zakaj pri nas doma ni bilo ravno idealno. Razumevanje in ozaveščanje preteklosti nam pomaga dojeti naše trenutno stanje. Bolj ko si upamo priznati lastno zgodovino, bolj ko jo želimo izgovoriti, prej in lažje bomo vstopili v drugi polčas.
V drugem polčasu sprejmemo, kar nam je bilo dano, in poizkušamo živeti v sedanjosti. Da smo res nekaj naredili na sebi, vidimo tako, da opazujemo sebe. Ali sem še vedno pretežno nezadovoljen zaradi kdo ve katerega razloga, ali se še vedno jezim na krute razmere revščine, ali še vedno stresam jezo in nejevoljo na veliko ljudi okoli sebe, ali še vedno krivim druge za svoje težave. Pogoj za lažje dihanje v drugem polčasu je sprejetje odgovornosti. Sam sem odgovoren zase. Pozabim (oziroma čustveno predelam) stavke, da iz mene nič ne bo, da sem nesposoben, da sem grda, da vedno vse zamočim, da sem od nekdaj bil problem v naši družini … Ne grem se več vaše igre. Izstopim iz vloge žrtve, kjer se nič ne da narediti. Pogledam se v ogledalo in si rečem: »Zgoraj imam glavo in zdrave možgane, imam dve zdravi roki in nogi, da grem tja, kamor se odločim iti.« Postavim si vizijo sebe, najinega zakona in naše družine za naslednjih deset let. Odgovoren sem za svoje odločitve, ne izgovarjam se več na preteklost in strumno zakorakam z delom proti svojim željam. Bolj malo se obremenjujem, kako me vidi okolica. V drugem polčasu sem odgovoren za postavljanje meja ljudem, ki me ovirajo, ogrožajo na moji/najini poti – ljudem, ki me ne spoštujejo, hkrati pa sem do njih prijazen, kajti v njihovi razbolelosti si težko priznajo, da je možna druga pot kot prvi polčas. Zadnji del drugega polčasa je navdušujoč, kajti stopati po lastni poti je čudovito. Svoboda v odločitvah, moč v odgovornosti in veselje ob rezultatih. Hkrati začnemo s sočutjem gledati na ljudi, ki ostajajo v prvem polčasu. Vendar to je njihova odločitev! Več časa namenjamo odnosom, saj vidimo, da zdravi odnosi povečujejo našo srečo. V odnosih živimo vsak dan in sami si jih lahko ustvarjamo. Iz nemirnih odnosov lahko stopimo v mirne odnose.