Med gobami najde mir in sprostitev

Amaterska mikologinja in determinatorka gliv Katarina Grabnar Apostolides je od malega tesno povezana z gobami. Danes se jim posveča z raziskovanjem in odkrivanjem novih vrst, pred tem so ji pomagale stopiti z boleče poti zasvojenosti. Svojo pripoved je v sodelovanju s kamniško pisateljico Ano Schnabl strnila v letos izdano knjigo Zadnja vijoličasta bledivka. V njej se prepletajo Katarinina osebna izkušnja, njena strast do gob in zgodba o glivah.

Navdušenje nad gobami in naravo kot tako je Katarina Grabnar Apostolides podedovala po starših. Predvsem po očetu, ki jo je pri komaj letu in pol nosil v nahrbtniku med drevesi Jelovice in Golovca, mala Ka­tka pa je čez njegovo ramo s prstom kazala v podrast in vpila: boba, boba, boba. »Kar je pomenilo goba – in to je bila ena mojih prvih besed. Tako daleč segajo moji gobarski začetki,« je dejala danes 37-letna Katarina, ki si je s hčerkama dom ustvarila v Tržiču.

Slovenci smo gobarski narod, gobe radi nabiramo, še raje pa jih uporabljamo v gurmanske užitke. A strast do gob pri Katarini Grabnar Apostolides presega tisto ljubiteljskega nabiralca. Gobe zanjo niso le hrana, temveč vir čustvene povezanosti z naravo. A zakaj ravno gobe? »Zdijo se mi preprosto ljubke. Z njimi sem vzpostavila neke vrste čustveno komunikacijo. Ko si želim spočiti duha in misli, grem v gozd med gobe, kjer najdem mir. Le tam se lahko popolnoma sprostim. Kajti zavedam se, da me narava ne obsoja, daje pa veliko več, kot je človek sposoben dati človeku,« je odgovorila. Zdravilna moč narave, zlasti gob, je imela pomembno vlogo pri njenem osvobajanju iz primeža težke odvisnosti od drog.

Dale so ji nov par oči

Kot je povedala, je njeno otroštvo zaznamovala pretresljiva izkušnja spolne zlorabe, ki ji je vzela zaupanje v ljudi. »S to izkušnjo se nisem znala soočiti, nisem je znala predelati, predvsem ne preboleti. Bežala sem iz resničnosti, v svet, kjer bi pozabila, ob tem pa padla v brezno opojnih substanc. Pri 13 letih sem prvič vzela trde droge,« je pripoved o borbi, napakah in zdrsih, obupu in predvsem neomajni volji začela Katarina Grabnar Apostolides.

S Šnoro na Portugalsko

Razočarana nad pravnim in šolskim sistemom v Sloveniji, ki sta jo, kot pravi sogovornica, pustila na cedilu, je odšla v svet. Najprej na Portugalsko. »Želela sem oditi tudi zato, da bi se odmaknila od staršev, ki so z žalostjo spremljali, kako se drogiram. Poleg tega sem imela podgano Šnoro, tedaj je bila moja najboljša prijateljica, ki je imela kronično vnetje pljuč. Nizke temperature ji niso koristile, veterinar je celo ocenil, da naslednje zime ne bo preživela. Morala je nekam na toplo, zato sva se podali na Portugalsko,« je dejala.

Obdobje uživanja trdih drog je trajalo vse do njenega 19. leta, ko se je vrnila v Slovenijo, kmalu zatem pa na pobudo staršev odšla v Belgijo na zdravljenje. Pri tem je družini pomagalo društvo Up. »To sem storila predvsem zavoljo njih, kajti sama nisem imela niti moči niti želje, da kar koli spremenim. Nisem se razumela kot človeka, ki je vreden življenja.« Z vztrajnostjo je dosegla, da so droge postale del preteklosti, a kot je dodala, je bilo začeti življenje na novo vse prej kot lahko. »Prvi korak je prenehati uživati droge, drugi je ne ponovno začeti; ta je zahtevnejši in dolgotrajnejši. V začetku tega obdobja sem nekajkrat uživala psilocibinske gobe, ki so mi pomagale, da sem se odvisnosti popolnoma otresla. Dale so mi nov par oči, da sem lahko videla svet in sebe drugače, da sem spoznala, kaj moram v sebi spremeniti in prilagoditi, da bom lahko normalno zaživela. Sicer pa je bilo to že pred veliko leti in po njih že dolgo nimam več nobene želje ali potrebe. Letos avgusta sem namreč praznovala osebno obletnico, 18 let brez trdih drog.«

V naravi, med gobami začuti primarno srečo. »V gozdu se ponovno zavem, kdo sem in kaj zares pomeni biti srečen. Droge so mi namreč omrtvičile dušo in misli, pod njihovim vplivom sem čutila predvsem žalost in obup. Kljub temu sem bila sposobna prepoznati težave, ki sem si jih povzročala. Ko pa je človek trezen, čuti srečo, ki je ne čuti, če je zadet. Poleg svobode, ki ti je v primežu odvisnosti odvzeta, izgubiš tudi zadovoljstvo veselja in ljubezni, kar je veliko osiromašenje za dušo,« je delila svoje izkušnje.

Določila več novih vrst

Katarina Grabnar Apo­stolides je danes uveljavljena amaterska mikologinja, samostojna raziskovalka, svetovalka in determinatorka gliv, ki je znanje o gobah pridobivala tako doma kot v tujini, kjer je bila kar dvanajst let. Leta 2014 se je vpisala v gobarska društva, kjer je opravila vse tečaje in izpite za določevalca gobjih vrst.

Sodeluje pri spletni aplikaciji Boletus informaticus, ki jo je ustanovil dr. Nikica Ogris iz Gozdarskega inštituta Slovenije. »V njej je zbirka vnosov vseh najdb iz vseh gobarsko-mikoloških organizacij s področja celotne Slovenije,« je pojasnila. Svoje znanje poglablja pri Inštitutu za sistematiko višjih gliv pod vodstvom Andreja Piltaverja, ki ga toplo priporoča vsem, ki že mikroskopirajo. »Prav tako je zaželeno, da se vsi radovedneži obrnejo na svoja lokalna gobarska društva, kjer so prisotni determinatorji mentorji z mnogo izkušnjami, znanja in modrosti. In prav na Gorenjskem imamo to neverjetno srečo, da imamo Antona Sokliča iz GD Gorje in Bojana Arzenška iz GD Kranj,« je dodala.

Katarina je trenutno aktivna v treh gobarskih društvih, in sicer v GD Gorje, Ljubljana in Škofja Loka. V okviru teh društev pripravlja razstave, ekskurzije in predavanja. V Angliji se je izobrazila tudi za permakulturno oblikovalko, v Sloveniji pa med drugim sodeluje z ekipo Gobnjaka, ki je manjša urbana gobja kmetija v ljubljanski Rožni dolini, kjer vodijo tudi delavnice in tečaje urbanega gobarjenja. Sodeluje še z goriškim zavodom FloraVita in mnogimi drugimi tovrstnimi organizacijami.

Zanimata jo bioluminiscenca, biofosforescenca in biofluorescenca gob, zato se po gozdovih neredko potika ponoči. »Moja strast je predvsem raziskovanje, opazovanje in dokumentiranje gob. Zato tudi pravim, da ne gobarim, temveč gobam. Najbolj me privlačijo neznane vrste in sevanje pod UV-svetlobo. Zagovarjam gojenje gob, saj s tem ne izčrpavamo gozdnih virov, obenem pa ni bojazni, da bi jih zamenjali s podobnimi strupenimi,« je razložila Katarina, ki je v Sloveniji določila več novih gobjih vrst.

Knjiga o močni ženski

Njeno zgodbo lahko preberete v knjigi Zadnja vijoličasta bledivka, ki je nastala v sodelovanju s pisateljico Ano Schnabl, ilustratorko Anjo Jerčič Jakob in pod strokovnim pregledom mikologa profesorja dr. Franca Pohlevna. Knjiga združuje mnogo zanimivih informacij o kraljestvu Fungi, v prvi vrsti pa je knjiga o drobni, a močni ženski s ponekod bolečo življenjsko zgodbo, ki je mati dveh deklet, vozi ogromen terenski avto in v gozdu za pasom nosi mačeto, da lahko odreže kako lesno gobo.

Kot poudarja Katarina, knjiga ni gobarski priročnik. V njej je opisanih in naslikanih nekaj njenih najljubših vrst in nekaj trenutno splošno priljubljenih, ki so po njenem vredne omembe. Dodani so jim uporabni, zdravilni in kulinarični recepti. »Zgodbe bitk niso namenjene osebnemu napihovanju, temveč naj bi služile kot svarila. Srečo imam, da sem še živa, mnogi moji vrstniki te sreče niso imeli. Upam, da bodo moje izkušnje komu pomagale preseči podobne težave, in če bodo, potem je bilo vredno izpljuniti dušo v tisk,« je Katarina Grabnar Apostolides zapisala v uvodnem delu knjige.