Miklavž
Obiskal nas je prvi od treh dobrih mož v decembru, Miklavž. Z njim povezano miklavževanje je lep običaj, ki ga na mnogih vaseh še vedno z veseljem in ponosom obujajo. Tudi pri nas je tako. Fantini in dekleta imajo svojo skupnost, v katero si sprejet s posebnim obredom. Potem dobiš dovoljenje, da sodeluješ v tem velikem običaju. Poleg miklavževanja sem sodijo še vaške šrange, pritrkovanje ob polnoči na semanji dan, pa še kaj bi se našlo. Petega decembra zvečer Miklavž z vsem svojim spremstvom začne svoj obhod po vasi in v dobrih treh urah obiščejo vse hiše. Malo je hiš, kjer jim ne odprejo vrat. Običajno se jih zelo razveselijo in se jim celo zahvalijo, ker »peljejo« navado naprej. Naša vas je majhna, zato cel sprevod peš hodi od hiše do hiše. Kjer je kraj večji, se družine, ki želijo sprejeti Miklavža, naročijo. Spremstvo Miklavža, hudobcev in angelčkov pa običajno gasilci s kombijem vozijo od hiše do hiše.
Tudi če vas ne obišče to posebno spremstvo, je običaj tisti, ki se ga držimo ali pa ne. Ne predstavljam si Miklavža brez peke piškotov. Ko se je na nebu pojavila zarja, zjutraj ali zvečer, so vedno rekli, da Miklavž peče piškote. To je zagotovo pregovor, rek ali navada, ki ga že več generacij nazaj obujamo in prenašamo naprej. Lepa zarja na nebu se vidi zaradi lomljenja svetlobe, geografska lokacija, razgibanost terena in vremenski pogoji vplivajo na intenzivnost zarje na nebu. Bolj kot je bila zarja rdeča, več piškotov je Miklavž spekel. Nikoli niso rekli, da Božiček peče piškote ali Dedek Mraz, vedno le Miklavž. Torej zame Miklavž pomeni piškote. Piškote, ki jih je treba speči doma. Miklavž pomeni, da hiša diši, da je toplo, v kaminu gori. Piškote različnih vrst shranjujem v velikih škatlah, ki jih potem razdelim med manjše in z njimi obdarujem bližnje. Zraven piškotov mora biti parkelj. Manjši kot je, bolj mi je všeč. Zadnjič je mladenka, ki je bila pri nas na obisku, poskusila smetanove piškote. In kaj je rekla: »Take piškote je delala moja stara mama. Že več let je ni več, ker je umrla, spomnim pa se okusa njenih piškotov. Točno takšni so bili.« Moji piškoti mladim vzbudijo spomin in okus po stari mami. Torej imam že veščine in vrline, ki pritičejo starim mamam in peka piškotov za Miklavža je vsekakor ena takih. Moramo biti sodobni, dovzetni za novo, drugačno, še bolj pa je pomembno, da negujemo tudi naše tradicionalne navade. Če jih mi ne bomo negovali, potem nam bodo drugi prinesli tuje navade.
Verjamem, da ste bili tudi vi pridni in vam je Miklavž prinesel kakšno mandarino, piškote, morda klobaso ali salamo. Slišala sem, da je kdaj komu prinesel le repo in korenje, morda celo šibo … ampak vi prav gotovo niste bili taki.