Stara in nova prijateljstva

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 22:04

Pretekle tedne je zaznamovalo prijateljstvo – novo in staro. Po dolgem usklajevanju mojega prostega časa in njenega dopusta me je za nekaj dni končno obiskala Tadeja. Jaz pravim, da jo je na Portugalsko bolj kot želja po ponovnem snidenju s prijateljico zvabilo toplo sonce, ki ga v Ljubljani ni videla že kar nekaj časa. Snežene dni je z veseljem zamenjala za neskončno modrino oceana, jutranje obrise Kamniških Alp pa za horizont Atlantika, nad katerim v svežem morskem vetru razprostirajo krila beli galebi. Za podaljšan konec tedna je torej mrzel veter iz Slovenije prinesel Tadejo in skupaj z Nejcem smo se na lizbonskem letališču natlačili v majhen najeti avto in se zapeljali proti jugu.

Vsakič znova sem presenečena nad portugalsko raznolikostjo, ki se je v razdalji dobrih tristo kilometrov prelivala iz neskončne pustinje v blago gričevje, klife in dolge peščene plaže, ki so nekje pri Sagresu izginjale v temen ocean. Plaže so sinonim in zaščitni znak južne Portugalske, ki v poletnih mesecih poka po šivih od domačih in tujih dopustnikov, v svežem novembru pa so bila bela obmorska mesta mirna in prazna. Potep po regiji Algarve smo torej začeli pri velikem belem svetilniku, ki sameva na najzahodnejšem polotoku Evrope in ga poznamo po imenu Cabo da Roca, ga nadaljevali mimo Sagresa, Lagosa in Fara, se ustavili v Taviri in nato zavili proti vasicam v notranjosti, ki so obkrožene z nasadi pomaranč, mandarin in fig.

Čez dan smo se nastavljali toplim sončnim žarkom, ki so nam v zadnjih izdihljajih rožnato obarvali lica, se sprehajali od plaže Centeanes do Marinhe, raziskovali jame in kamnite oboke, balkone in mostove, ki jih je v apnenčasto obalo izdolblo morje, in se ob koncu celo opogumili s skokom v mrzel ocean. Konec tedna je minil veliko prehitro in kar naenkrat sem stala na avtobusni postaji in mahala v slovo Tadeji, ki se je s težkim srcem poslovila od portugalskega sonca in odletela nazaj v zasneženo Slovenijo.

Danes se z Nejcem peljeva iz Lizbone, kjer sva obiskala Ano – Nejčevo dobro prijateljico, ki jo je spoznal na svojem študiju v Brnu, ki sta se ga nostalgično spominjala med sprehodom po božičnem sejmu in praznično okrašeni Lizboni. Razmišljam o starih prijateljih, ki so naju obiskali, in tistih, ki prihajajo, ter o novih prijateljstvih, ki sva jih sklenila in jih še sklepava, o ljudeh, ki bodo del mojega življenja le tu, in tistih, ki se bodo v njem obdržali za vedno. Ugotovim, da teh ni malo in si v mislih živo predstavljam ponovna snidenja, tudi ko bo Erasmusova izkušnja enkrat končana.