Vitin ples življenja

Zaplesati z baletnimi zvezdniki svetovnega kova so za marsikoga lahko le sanje. Tudi še ne 18-letni Viti Schlegl, plesalki sodobnega plesa, ki prihaja s Sel pri Kamniku, se pred enim letom niti sanjalo ni, da se ji bo zgodilo kaj takega. Pa se ji je. V nedeljo, 15. oktobra, je vsa svoja čustva in čutenja zlila v plesno točko na gala dobrodelni prireditvi v gledališču Malibran v Benetkah.

Kako posebno ganljiv občutek za vse prisotne v dvorani, kakih osemsto jih je bilo, je bil to, priča dejstvo, da ima Vita cerebralno paralizo, izraženo na levi strani telesa. Da lahko dekle, ki so ga napotili na terapijo šele devet mesecev po rojstvu, danes povsem normalno hodi, celo pleše in ima neizmerno količino najstniške energije, je malodane čudež. Pa ni. Je rezultat vztrajnosti in predanosti njenih staršev, pravih terapij pri odličnih strokovnjakih in ne nazadnje tudi srečnih naključij. Starši so se trudili narediti vse, kar je bilo v njihovi moči, da gre zdaj dekle skozi življenje kot njene vrstnice. Vita obiskuje tretji letnik gimnazije v Kamniku in ob začetku letošnjega šolskega leta so ji na šoli malce »po­gledali skozi prste«, saj so bile priprave na nastop v Benetkah kar intenzivne. »Zdaj se bo treba po­svetiti tudi fiziki in drugim predmetom,« se nasmehne Vita, ko jo obiščem v prelepem domu na Selih pri Kamniku.

Bilo je kot v filmu

Vito Schlegl je na oder beneškega gledališča povabil organizator prireditve, odvetnik Christian Barzazi, ki je oče devetletnega sina s hudo cerebralno paralizo. »Zame je izvedel prek moje zagrebške fizioterapevtke Josipe Stipetić, ki mi pomaga z metodo feldenkrais in dela tudi z njegovim sinom. Ko mu je pokazala moje plesne posnetke na YouTubu, je želel, da s svojim plesom odprem dobrodelno prireditev, na kateri je zbiral sredstva za podporo raziskav na področju zdravljenja cerebralne paralize. »Zaplesala sem svojo življenjsko zgodbo. S plesno učiteljico Ano Medvešček sva se potrudili pri­praviti čustven in čuten nastop, ki je nekaj dni pred nastopom v Benetkah do solz ganil že zbrane v dvorani Doma kulture v Kamniku. Impresiven nastop, ki ga je spremljala glasba Gorana Bregovića, pa je solze v oči privabil tudi občinstvu v Benetkah.«

Veliko veselja in tudi treme

»Nastopa sem se zelo veselila, hkrati pa me je bilo pa tudi zelo strah,« še zelo žive občutke podaja Vita. »V soboto pred nedeljskim nastopom smo prišli v Benetke. Upala sem, da bom lahko že kaj vadila, pa ni bilo mogoče. V Italiji gre vse tako počasi. Niti v nedeljo, ko je bilo obljubljeno, da bo generalka, je potem ni bilo. Ampak na koncu je vse izpadlo super, tako moj nastop kot vsa prireditev. Prvak Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu Guilherme Gameiro Alves me je vodil, pa tudi vsi drugi baletniki so bili res prijazni, prav nič vzvišeni niso bili, čeprav gre za svetovno znane plesalce.« Preden je stopila na oder, pravi Vita, se je kar tresla. »Videla sem, kako se zavesa dviguje, začutila poglede osemsto ljudi, morala sem stati nepremično in čakati, da začnem plesati, res sem imela tremo. Ampak kot so mi povedali starši in sestra ter tudi vsi drugi, se menda ni videlo, da jo imam.« Tudi stik z »zvezdniškim pompom«, ki ga je Vita doživela v Benetkah, si bo najstnica zapomnila za vedno. »Kot vse plesalke sem tudi jaz dobila šopek, tak velik, bujen. Z vsemi smo se objeli, vsi so mi čestitali, to mi je res ogromno pomenilo. Pri izhodu iz gledališča so se oboževalci želeli fotografirati z nami, potem smo šli na sprejem v atrij med starimi hišami ob Rialtu. Pogostitev je potekala v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami (smeh), kjer so nam postregli z izbranimi jedmi vrhunske kulinarike,« v najstniški razigranosti razlaga Vita. Imenitno se ji je zdelo tudi, da je imela čisto svojo garderobo. »Tako kot v filmih, z lučkami okrog ogledala in z razgledom na značilni beneški kanal, kar malo zvezdniško sem se počutila. Sploh pa takrat, ko smo prišli na sprejem v atrij, ko so nam vsem nastopajočim gromko zaploskali.«

Odplesala je življenjsko zgodbo

Kot rečeno, je Vita svojo izjemno plesno točko v čudoviti bež obleki odplesala na Bregovićevo glasbo. Na začetku kaže svojo hibo, bremena, opornico, ki jo je nosila, težke občutke, ki so jo prevevali, potem se ples prevesi v lahkotnejši korak, tudi mimika se spremeni, na obraz se ji vrne smehljaj, gibi postanejo nežnejši in prinašajo svetlobo in novo voljo do življenja. »Skušala sem predstaviti svojo življenjsko zgodbo. Na začetku sem pokazala bremena, na koncu pa izkazala hvaležnost in veselje, da sem prišla na ta oder, kar je trenutno največji dosežek mojega življenja.« Vita se zaveda, da marsikdo prej ni vedel, da ima cerebralno paralizo. S tem nastopom in objavami v medijih in na družbenih omrežjih je drugače. »Ko dejansko priznaš in daš v javnost, je malo drugače kot prej. Ta nastop je bil prelomnica v mojem življenju; da pustim stvari za sabo, čeprav se zavedam, da je cerebralna paraliza del mene in bo do konca življenja tako. Ampak zdaj mi je pa tudi s tem, ko sem povedala javno, eno breme odvzeto in mi je to nekako dalo novega zagona, novega vetra. Pa tudi zavedam se, da ne bi nikoli imela možnosti nastopati z Nicoletto Manni in Timofejem Andrijashenkom, prvakoma milanske opere Scala, če ne bi imela cerebralne paralize. Sprejela sem, da je del mene, in zaradi bolezni nimam kompleksov in travm, morda celo kdaj še kakšno prednost, kot je bil ta nastop v Benetkah.«

Pogumno naprej

Vita s svojo zgodbo lahko daje upanje vsem, ki se srečujejo s težkimi preizkušnjami. Na srečo njena okvara ni bila tako huda in ji je že od vsega začetka omogočala gibanje. Shodila je že pri 13 mesecih, vendar se je s hojo začela vedno bolj izražati asimetrija njenega telesa. Z levo nogo je hodila po prstih, stopalo se ji je obračalo navznoter, levo roko pa je imela stisnjeno v pest in zakrčeno v komolcu. Ta vzorec se je iz meseca v mesec stopnjeval.

Z vztrajnostjo, disciplino in vsakodnevnim izvajanjem terapij so najprej ustavili slabšanje, sčasoma pa se ji je gibanje začelo izboljševati in postopoma ji je uspelo zmanjšati razliko med levo in desno stranjo telesa.

Zaveda se, da so njeni starši zaslužni za to, da je njen način življenja zdaj tak, kot je. »Če plešeš moderen ples, tako kot jaz, ni nekih pravil, kot recimo pri klasičnem baletu, kjer je pravilna izvedba gibov ključnega pomena. Jaz nisem recimo nikoli mogla tekmovati, ker tehnično nisem bila brezhibna, pa sem že imela malo krize, ali bi še naprej plesala ali ne. Pa je mami prosila mojo trenerko Ano, da bi imeli individualne treninge. Rezultat je bil moj samostojni plesni nastop na produkciji plesnega kluba Šinšin, to je bil zame prvi velik dosežek,« se spominja Vita. »Kot pravi moja mami, je bila ob tem, da sem se pripravljena sama izpostaviti na odru, da so vse oči uprte vame, ganjena. Tudi meni je dalo moč, ko mi je rekla, da se vidi, da nimam strahu in da sem osebnostno močna. Ko sem se pripravljala na nastop v Benetkah, sem še bolj začutila moč umetniškega izražanja, saj umetnost ne pozna omejitev. Pomembnejša moja prezenca na odru – in pravijo, da jo imam.« Bliža se produkcija plesnega kluba Šinšin 11. decembra, tudi na kamniški gimnaziji snujejo prireditev, na kateri bo Vita zaplesala, za naslednje leto pa z mentorico Ano Medvešček že načrtujeta novo predstavo. »Vse to mi bo dalo možnost za napredek v gibanju.« Možnosti, da bomo Vitin ples videli v živo, bo torej v bližnji prihodnosti še kar nekaj.