Finžgarjevo ustvarjalno življenje
Leta 2021 je minilo 150 let od rojstva duhovnika, pisatelja, dramatika in urednika Frana Saleškega Finžgarja, lani pa se je izteklo 60 let od njegove smrti. Obe letnici sta le zunanji okvir za ovrednotenje in morda prevrednotenje njegovega vsestransko ustvarjalnega dela. V ta namen je II. razred Slovenske akademije znanosti in umetnosti priredil dvodnevni simpozij.
Dvodnevni simpozij, posvečen ustanovnemu članu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) Franu Saleškem Finžgarju, so prvi dan gostili v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici. Kot je pojasnila Marija Stanonik, ki je uredila program simpozija in povzetke referatov, je Finžgarjev doprinos SAZU izjemen. »Poleg tega, da je bil njen ustanovni član, je ob nacionalizaciji raznih stavb v Ljubljani, med drugim tudi Jegličevega doma, kjer so prebivali študentje, poskrbel, da je dom prišel pod okrilje SAZU,« je pojasnila Stanonikova. Tudi svojo hišo v Trnovem je zapustil SAZU. »Nadejali smo si, da bo tokratno praznovanje izvedeno v njegovem domu, a ker ni popolnoma dokončan, smo se odločili, da prvi dan simpozija posvetimo okolju, od koder je Finžgar izhajal in o katerem je tudi največ in najbolj srčno pisal,« je dodala Marija Stanonik.
Množico zbranih je v uvodu nagovoril podpredsednik SAZU Marko Snoj, ki je opozoril na vpliv, ki ga je imelo Finžgarjevo delo na sodobno slovensko lastnoimensko krajino, pri tem se je osredotočil na dve rojstni imeni. »Prvo je Iztok, ki ga pred Finžgarjevim romanom Pod svobodnim soncem iz leta 1907 nismo poznali, danes pa je njegovih nosilcev v Republiki Sloveniji 2968. Drugo ime, za katero se imamo zahvaliti Finžgarju, je Svarun, s katerim pisatelj v istem romanu poimenuje Iztokovega očeta. V Sloveniji je ta čas 27 Svarunov,« je med drugim pojasnil Snoj.
O imenitnosti Frana Saleškega Finžgarja, rojenega v Doslovčah, so razpravljali uveljavljeni predavatelji, ki so predstavili raznolike vidike Finžgarjevega življenja in dela. Prvi dan je bil program razdeljen v dva sklopa: Finžgar in materinščina ter Finžgar v domačem okolju. V prvem delu je Marko Snoj predstavil priimek Finžgar, ki je pri nas razširjen predvsem na Zgornjem Gorenjskem, torej tam, od koder izvira pisatelj. Precej manj v preostalih delih Gorenjske in v Podravju, kjer je znana tudi različica Finžger, drugje ga je le za vzorec. Jožica Škofic je poudarila tiste slovnične, predvsem glasoslovne in oblikoslovne, ter leksikalne značilnosti gorenjščine, ki jih je v svojih literarnih delih uporabil Finžgar.
V drugem delu smo spoznavali Finžgarja v domačem okolju. Mira Novak je predstavila Finžgarjevo rojstno hišo. Janez Bogataj je spregovoril o kulinaričnih in gastronomskih zgodbah, kot jih je doživljal ob župniku, pisatelju in akademiku Franu Saleškem Finžgarju in osebah, ki so skrbele za prehransko kulturo ali gastronomijo v njegovi hiši od druge polovice štiridesetih let 20. stoletja do njegove smrti leta 1962. Matjaž Koman je orisal Finžgarjev koncept prezentacije Prešernove rojstne hiše. V sklepnem delu simpozija, ki mu je sledil še ogled Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah, so se predstavili Janez Gril s predavanjem o kapelah in kočah, ki jih je Finžgar postavil na Gorenjskem. Predavanje Jožeta Miheliča je bilo posvečeno Finžgarjevemu Triglavu, Marija Stanonik pa je govorila o folklorni in etnološki motiviki v Finžgarjevi literaturi. »Finžgarjeva literatura daje priložnost, da sledimo procesu folklorizacije v življenju. Kar je v njegovem času obstajalo kot sestavina vsakdanjosti ali prazničnosti, tj. etnološko dejstvo, je danes zgolj rustikalni prežitek, kulinarična ponudba v turistični dejavnosti ali miniaturni spominek,« je zapisala v svojem referatu.
Drugi dan je simpozij potekal v veliki dvorani SAZU v Ljubljani, kjer so še številčnejši predavatelji predstavili Finžgarja v povezavi z zgodovino in literaturo ter Finžgarjeve zveze s sodobniki.