Martinovo

Martinovanje je na Slovenskem zelo priljubljen praznik. Sveti Martin izvira iz Francije in je zavetnik vojakov, konjenikov, orožarjev, hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov, domačih živali in gosi. Na očetovo željo je Martin postal vojak, potem pa se je podal v meniški stan. Povezan je z dobroto, saj je pol plašča daroval revežu. V Sloveniji trta dobro uspeva in vinogradništvo je pomembna gospodarska dejavnost ali kar nacionalni hobi, zato ga častimo praktično po vsej deželi. Goduje 11. novembra in skoraj 80 cerkva na Slovenskem je posvečenih svetemu Martinu.

Pogosto ljudje sprašujejo, katera je Martinova nedelja, tista pred ali po enajstem novembru. Jaz sem bila doma na Laborah in v Stražišču. Farni patron je sv. Martin in velja, da mora biti najprej Martinov god, potem je Martinova nedelja. Danes je pomembno, da se zabavamo in predvsem trošimo, torej so si gostinski in turistični delavci omislili vsaj dve Martinovi nedelji, pred in po njegovem godu. Našel se bo še kakšen dogodek, ki se bo nanašal na ali ob Martinovo nedeljo. Martinovo ima svoje kulinarične posebnosti, ki ne smejo manjkati. Letos bomo Martinovo pojedino pri nas doma v razmiku treh tednov jedli vsaj štirikrat. Enkrat smo jo skuhali doma, potem smo bili s prijatelji, povabila nas je svakinja in poveselili se bomo z mojimi starši.

Raco oziroma gos jem samo enkrat na leto, in to je v tem času. Je temnejše barve in ima bolj gost, poln okus. Morda ni tako intenzivno vzrejena kot piščanci, kjer imaš pogosto občutek, kot da bi jedel žagovino. Rdeče zelje skuham še večkrat. Letos sem pozabila dodati jabolko, pa so otroci takoj opazili, da nekaj manjka, ni bilo tako voljno. Mlinci so na jedilni mizi prav tako zgolj v novembrskem obdobju. Pravzaprav bi jih lahko jedli pogosteje, pa jih ne. Ne vem, zakaj, saj so tako hitro pripravljeni. Ajdova kaša je stalnica, posebnost, zares posebnost pri nas doma pa je kostanj. Skuhan kostanj, ki ga olupimo in prepražimo z medom. Pripravim ga le, če je doma dovolj lupilcev kostanja, se pravi otrok, in če ni preveč gostov. To je pač zelo zamudno delo. Okusni so tudi štruklji, skutini ali ajdovi z orehi, solata z vrta in to je potem že skoraj vse. Če so v hiši gosti, je gotovo še kakšna sladica. Lahko je najbolj običajna, ki jo poznamo in znamo pripraviti, jabolčni zavitek je vedno prava izbira. Letos sem prvič jedla torto iz muškatne buče. Gospodinja pravi, da je bučo spekla, zmečkala in dodala sir mascarpone in sladko smetano. S tako pripravljeno kremo je premazala biskvit in vse skupaj ohladila v hladilniku.

To so male skrivnosti velikih mojstrov, ne smemo biti skromni, ko nekaj novega poskusimo. Vsi smo hvalili in okušali dobrote. In tako bo minilo še eno Martinovo praznovanje.