Med starinami Josipa N. Sadnikarja

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. oktober 2023 / 10:04

V letošnjem letu zaznamujemo 130-letnico zbirke Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki velja za najstarejšo zasebno zbirko na Slovenskem.

Josip Nikolaj Sadnikar je zanesljivo eden od najbolj znanih mož pestre kamniške zgodovine. Rodil se je leta 1863 v Ljubljani, diplomiral na Dunaju na Visoki šoli za veterino in kasneje svojo poklicno pot opravljal v Kamniku, kamor se je za stalno preselil leta 1889 in ostal vse do svoje smrti leta 1952.

Že v dijaških letih se je navduševal nad starinami in tako je počasi začela nastajati zbirka, ki je še danes na ogled v hiši na Šutni, ki jo je leta 1916 kupil od trgovca Koširja. Pobudo za odprtje zbirke je Sadnikarju dal takratni kamniški okrajni glavar dr. Georg Friedrich leta 1893, ko je gostil avstrijskega nadvojvodo Evgena, ki si je poleg kamniških naravnih lepot in smodnišnice ogledal tudi Sadnikarjevo zbirko.

Temeljna zbirka zapriškega muzeja

V letošnjem letu tako praznujemo 130. obletnico odprtja, s čimer zbirka velja za najstarejšo zasebno zbirko na Slovenskem. Jubilej so zaznamovali tudi v Medobčinskem muzeju Kamnik, kjer so odprli panojsko razstavo. Kot je ob odprtju povedala direktorica, mag. Zora Torkar, Sadnikarjeva zbirka predstavlja temeljno zbirko muzeja, ki domuje na gradu Zaprice. »Leta 1961 se je odprl kamniški muzej na Zapricah, ki seveda v svojih začetkih ni imel veliko predmetov, zato je občina sklenila, da jih odkupi iz Sadnikarjeve zbirke. Gre za zagotovo najdragocenejše predmete našega muzeja, od Dalmatinove Biblije, Pentatevha, Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in Stražarjev božjega groba do mamutovih kosti. Marsikatere od njih lahko vidimo na naši razstavi Odsevi kamniških tisočletij,« je povedala Torkarjeva. V svojem življenju je Sadnikar zbral okoli štiri tisoč predmetov. Tisoč petsto jih je po ustanovitvi odkupil Medobčinski muzej Kamnik in tako še danes predstavljajo temelj zbirke na gradu Zaprice.

Strokovnjaki so Sadnikarjevi zbirki vedno potrjevali pomembnost in prepoznavali dragocene predmete, leta 1950 pa jo je zaščitil tudi takratni zavod za spomeniško varstvo. Marsikatero delo iz zbirke tudi danes obogati kakšno od razstav tako v zapriškem muzeju kot tudi drugod. Tako bo denimo avtoportret Ivana Meštrovića ob 140. obletnici rojstva hrvaškega kiparja in arhitekta v novembru razstavljen v sklopu razstave na Klovićevih dvorih v Zagrebu.

Ljubitelj umetnosti in mecen

Sadnikar je bil sicer strasten ljubitelj umetnosti in je tudi sam kazal velik talent za slikanje. Prijateljeval je s številnimi umetniki takratnega časa, med drugim s slikarjema Maksom in Antonom Koželjem, Mihom Malešem, Stanetom Cudermanom, pa tudi Ivano Kobilca, Ferdom Veselom in Rihardom Jakopičem. Za fotografijo je navdušil Franca Aparnika, ki ga danes poznamo kot prvega kamniškega fotografa. Bil pa je tudi mecen številnim mladim slovenskim umetnikom, med njimi Hinku Smrekarju in Maksimu Gaspariju.

Posebna dragocenost zbirke je tudi t. i. Zlata knjiga oz. knjiga obiskovalcev, v katero se je kot prvi vpisal avstrijski nadvojvoda Evgen. Muzej je privabljal številne pomembne osebnosti in obiskovalce iz domovine in tujine. Med njimi tudi arhitekta Plečnika, industrialca in mecena Rada Hribarja, 13-letnega kralja Petra II. Karađorđevića in leto kasneje regenta Pavla. Zbirko si je skupaj z zaročenko ogledal tudi takrat še nadporočnik Rudolf Maister.

Zbirka na ogled še danes

Po Sadnikarjevi smrti je skrb za zbirko prevzela njegova žena Štefka, ki je tudi sama dodala svoj delež z dragocenim porcelanom in kristalom. Nato sta zbirko podedovala sinova Demeter in Niko Sadnikar. Še posebno slednji se je vtisnil v spomin Kamničanov tudi kot živahen pripovedovalec, ki je obiskovalce navduševal z zanimivimi zgodbami. Danes pa za zbirko skrbita Nikov sin Josip Marko in Demetrov sin Demeter ml.

»Žal nisem spoznal svojega starega očeta, ker je umrl pred mojim rojstvom, kljub temu pa sem od svojega očeta Nika izvedel veliko o njegovi strasti do muzeja,« je povedal Josip Marko Sadnikar, ki se spominja, da so za odvoz predmetov v zapriški muzej potrebovali kar 17 lojtrskih voz.

Ogledovanje najrazličnejših zanimivih predmetov v avtentičnem okolju stare meščanske hiše ima prav poseben čar. Kot pravi Josip Marko Sadnikar, pa bi bili spodnji prostori hiše na Šutni, ki so ostali bolj ali manj nespremenjeni vse od časov ustanovitelja zbirke, potrebni obnove. Kljub temu pa je po predhodni najavi ogled še vedno možen za manjše skupine.