Koronavirus in mi, 9. del

Ponedeljkovo jutro, 17. dan izolacije za naju in prvi dan ponovne karantene za Štirko, se je začelo z vrvežem pred odhodom otrok v šolo. Kljub kašlju in bolečim prstom sem občutil evforijo. Na neki način se vračamo nazaj v normalo!

Štirka se je zabaval po svoje, midva pa sva imela konferenčni klic z zdravnikom. Predstavila sva vsak svoje počutje. Špela je kot močnejši spol za nagrado dobila obljubo, da ji bo kmalu lahko začel teči zadnji, dvotedenski krog izolacije. Jaz pa spadam v rizično skupino, zato sem bil deležen dodatnih nasvetov. Vitamini, lekadoli, počitek in še enkrat počitek. Pa v petek se spet slišimo, do takrat pa naj se dobro drživa.

In sva tudi se. Že od vsega začetka. Prvi pogovori na Vijavaja.com. Prvo srečanje na kavi. Prvi dotik, čisto po naključju, ko je pobirala svinčnik in me pri tem slučajno oplazila z roko po nogi. Elektrika, ki me je v tistem trenutku stresla, mi je obrnila življenje na glavo – 18 let kasneje se še vedno dobro drživa. Skupaj v dobrem in slabem, kot sva si obljubila tisto deževno majsko soboto na loškem gradu. Pred skoraj dvesto pričami! Drug drugega dopolnjujeva in paziva, da ne zaide v težave. Žal sva tokrat oba imela smolo.

Moje »jamranje« na FB ni ostalo neopaženo. Prijatelj Dean nam je preko kurirja poslal gobe za dvig energije. Resasti bradovec in pa reishi. Špela jih je za kosilo pripravila z umešanimi jajci. Učinek je bil fantastičen! Dvigne te bolj kot energijska pijača! Na ta račun sem zbral pogum in se po stopnicah spustil dve nadstropji nižje, na dvorišče. K sreči imamo spodaj klop, da sem se lahko usedel. Pot nazaj je bila precej zanimiva. Na vsaki peti stopnici sem se ustavil in med kašljem v mislih ošteval samega sebe. Res si car! Pameten kot bik! A ti je bilo treba tega?

Špele nisem poklical na pomoč samo zato, ker bi me poleg okončin, hrbta in oči bolel še ponos. Za vsakega polnokrvnega moškega najhujša bolečina!

Trajalo je dobre pol ure, ampak na koncu sem zmagoslavno prikašljal v stanovanje in se za dve uri zlil v posteljo.

Medtem so se Svetle Bodočnosti vrnile iz šole. Vsi trije so bili lepo sprejeti, ni bilo mobinga. Učitelji so jim šli celo toliko na roko, da so jim omogočili dodatno preverjanje znanja. Empatija je tisto, kar nas dela ljudi!

Zvečer je bil pri Tedniku objavljen posnetek pogovora s Špelo prejšnji teden. Zgrozil sem se, ko sem videl samega sebe. Pa samo en teden razlike! Takoj po oddaji sta nama začela piskati telefona. Izrazi odobravanja, ker sva se javno izpostavila. Ponudbe za pomoč. Sočutje.

Ljudje so se zbudili in začeli zavedati, da se tole dejansko dogaja. Da ne gre le za medijsko finto. Da zadaj ni nobene zarote. Slika in zvok sta očitno naredila svoje.

Špela je še odgovarjala na sporočila, ko me je zmanjkalo in zaspal sem do jutra.

Prebudil me je direndaj, ko so se otroci odpravljali v šolo. Na kljuki vrat je bil obešen paket s svežim domačim piščancem iz Davče. Danes bo kurja juhica! Tudi za dušo.

S Štirko sva dopoldan preživela ob dokumentarcih. Mali kaže izredno zanimanje za živali. Najbolj pa ga impresionirajo dinozavri in prav zabaval se je, ko mu je Špela povedala, da imamo za kosilo direktnega potomca dinozavrov. »A pol jaz jem raptorjevo rit?« se je režal na vsa usta kot pečen maček. Kosilo je bilo odlično, kljub dejstvu da Špela kot glavni chef še vedno nič ne voha, okuša pa lahko samo določene ekstreme. Občasno jo še zvije kašelj, sicer pa je trenutno v bistveno boljši fizični kondiciji, kot sem sam.

Očitno mi je včerajšnji »vzpon« pustil posledice. Neznosno me je bolel hrbet. Nikakor nisem mogel ujeti pravega položaja za ležanje. Analgetiki niso prijeli. Poskusil sem se uspavati z gledanjem televizije, pa tudi to ni šlo. Vsi vemo, kaj je najboljše domače zdravilo zoper nespečnost, vendar v trenutnem stanju na seks niti pomislil nisem. Korona je najprej potolkla libido. Očitno virus ne želi, da bi se ljudje razmnoževali.

Noč sem zato preživel z glavo v nekem čudnem svetu. Oblivala me je vročina. Na enem bregu so bile moje stranke, na drugem bregu pa moj računalnik. Sam sem bil v strugi, do pasu vdrt v blato, ki je dišalo po žveplu. »Kdaj bo gotov moj program?« so vpili z enega brega, z drugega brega pa se mi je na vsa usta režal ohranjevalnik zaslona. Okrog srca sem čutil razbeljen žareč oklep, ki ga je stiskal. Občutek je bil podoben, kot poleti pri ablaciji na srcu. Čisto preveč svež je bil še spomin na postopek, da bi se lahko zmotil. V trenutku sem se prebudil. Bolečina je za moment prenehala, potem pa se je vrnila še močnejša, da sem pred očmi videl črne in rdeče kroge. Globoko sem zajel sapo in takoj me je popadel močan kašelj, kar je očitno pregnalo stiskanje okrog srca. Bolečina je popustila.

Špela me je slišala. »A boš jajčka z gobami? Ravno pripravljam zajtrk.« »Bom, hvala!« sem se odpravil v kopalnico umit. Špela ima naravni dar za pravi trenutek. Zajtrk me je spet spravil v ravnovesje. Štirka je nekaj praskal po telefonu. »Za ta mesec imamo še dovolj denarja za prispevke in plače,« je načela pogovor o temi, ki bi se ji raje izognil. »Kako bo naprej, pa ne vem.«

»Mah, bomo že!« sem poskusil odgnati črni oblak, ki se mi je spet začel nabirati v glavi. »Jaz se že bolje počutim, tako da bom kmalu spet delal,« sem tolažil bolj sebe kot njo. »Boš videla, lačni že ne bomo!«

Po poznem zajtrku sem se oblekel in odšel dol, na dvorišče. Vreme je bilo kislo, kazalo je na dež. Odločen, da počasi vrnem nekaj mišic na kosti, sem hodil gor in dol po dvorišču. Do roba naše parcele. Ko si v karanteni, se smeš gibati samo v teh mejah; 25 metrov v eno stran. Uspelo mi je narediti deset ponovitev. Prvih petsto metrov, prehojenih v enem kosu! Na 19. dan izolacije. Počutil sem se junaško, hkrati pa odrival misel na to, da sem pred okužbo vsak dan prehodil med dvajset in trideset kilometrov.

Na vzponu nazaj sem se ustavil v pisarni. Tudi zato, ker je na pol poti. Vzel sem kroglo za jačanje prstov.

»A veš, da imajo pri Enki enega okuženega v razredu? Ravno je poslala SMS.«

Zvečer je priletelo sporočilo, da bo doma ostal tudi cel Enkin razred.

(Se nadaljuje)