Enajsti september 1973
Zakaj se 50 let pozneje spominjamo 11. septembra 1973, dneva, ko je bil v državnem udaru ubit čilski predsednik Salvador Allende? Zato, ker se je tistega dne začel postopek uvajanja novega kapitalističnega reda tega sveta …
Enajsti september 2023
Našo razlago začnimo z letošnjim enajstim devetim. »Enajsti september 2023. Lep, prekrasen ponedeljek. Zgodaj zjutraj je ulice Santiaga še močil dež, kasneje pa se je zjasnilo, tako da so zasneženi vrhovi Andov, ki obdajajo prestolnico, zažareli v slepečem zimskem soncu. Kakor da bi se tudi narava z vso to toplo svetlobo hotela pokloniti tistim, ki so se tega dne (in pred tem seveda že ves september) zbirali na ulicah in trgih, pred nekdanjimi zapori in mučilnicami, in se spominjali svojih najbližjih, ki jih že dolgo ni več.« Tako svoje poročilo o letošnjem enajstem septembru začenja novinar in publicist Branko Soban. In doda: »Prelomni in žalostni dan pred petdesetimi leti je bil za Čile in ves svet usoden predvsem zato, ker je bil 'golpe de estado' /državni udar/ uvod v novo svetovno neoliberalno ekonomijo. V doktrino šoka in 'disaster kapitalizma', kot temu slikovito, a popolnoma točno pravi Naomi Klein. Neoliberalizem, rojen v Čilu, ki je postal nekakšen ekonomski laboratorij 'čikaških dečkov' Miltona Friedmana, pol stoletja po krvavi drami v Santiagu še vedno obvladuje svetovno politiko in gospodarstvo. In svet tudi zaradi podnebnih sprememb, ki so posledica nekontroliranega razvoja, gonje za profitom in namernega uničevanja narave, nezadržno peha v propad. Sedanji čilski predsednik Gabriel Borić, ki ima hrvaške korenine, je ob nastopu mandata dejal, da je Čile po udaru v resnici postal zibelka neoliberalizma, zdaj pa je prišel čas, da postane tudi njegov grob. Pogumna ideja, ki pa za časa njegovega mandata zagotovo ne bo uresničena. Kapital tega namreč ne bo dovolil.« / Preberimo še eno razlago, avtor je Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela. »Enajsti september 1973 je redefiniral koncepte države in varnosti. Država v Čilu je po vojaškem udaru skrbela za t. i. nacionalno varnost in za varnost (tujih) investicij. To je počela z nasiljem, nasilje pa je uperila zoper lastne ljudi. Skrb za nacionalno varnost je hkrati pomenila ukinitev varnosti ljudi, prebivalcev. Skrb za interese globalnega vladajočega razreda je za seboj pustila družbeno opustošenje, poboje, odpravo demokracije, taborišča za politične zapornike. Restrikcije v letalskem prometu, ko se potniki pred vstopom na letalo sezuvajo, rentgenski stroji pa iščejo stekleničke s kremo za sončenje, so restrikcije, ki zagotavljajo nacionalno varnost. Ne ogrožajo varnosti potnikov. Zmanjšujejo udobje potovanj. No, s tem se da živeti. Hkrati pa je državni udar leta 1973 iz opisa del in nalog države črtal skrb za skupno dobro. Skrb za javno dobro. Skrb za šibke. Skrb za zdravje, izobraževanje, okolje. Državni udar v Čilu je bil laboratorij, v katerem naj bi nastajal bodoči družbeni red. Marsikaj, kar je bilo z največjo brutalnostjo uvedeno po 11. septembru 1973, še dandanes velja za legitimno politično usmeritev.« (Vir: oba navedka sta iz SP Dela, 16. 9. 2023)
Salvador Allende
Spomnimo se zdaj še v državnem udaru ubitega predsednika. Čilski politik Salvador Guillermo Allende Gossens, po osnovnem poklicu zdravnik, se je rodil 26. junija 1908, v mestu Valparaiso, umrl 11. septembra 1973 v glavnem mestu Santiago de Chile. V svojem političnem življenju je bil poslanec, minister za zdravstvo, senator in nazadnje predsednik Čila (1970–1973). Bil je prvi socialistični predsednik, izvoljen na demokratičnih volitvah v Latinski Ameriki. Enajstega septembra 1973 je vojska pod vodstvom generala Augusta Pinocheta izvedla krvav državni udar, za katerim je po tihem stala vlada ZDA in Centralna obveščevalna agencija (CIA). Po zasedbi vladne palače naj bi Allende storil samomor. A natančne okoliščine njegove smrti še do danes niso povsem pojasnjene.
Salvador ni bil rešitelj
Allendejevo krstno ime Salvador v španščini pomeni (od)rešitelj. A Čila mu ni uspelo rešiti. Državo je hotel socializirati, pomagati revnim delavcem in kmetom in okrepiti javni sektor. S svojo politiko agrarne reforme, nacionalizacije rudnih bogastev in bolj pravične razdelitve bogastva je močno ogrozil interese buržoazije in tujih, posebej ameriških družb. Po vojaškem udaru se je začela brutalna šok terapija. Za vojaško represijo je poskrbela hunta generala Pinocheta. Za ekonomski del pa čilski ekonomisti (»čikaški dečki«), ki so študirali pri profesorju Miltonu Friedmanu v Čikagu, poznejšem nobelovcu za ekonomijo. To »terapijo« sta pozneje v svojih državah izpopolnila in nekoliko civilizirala britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan in je danes splošno priznana pod nazivom neoliberalni kapitalizem …