Zgodba o Janu (3)

Šolanje Jana Maletiča, otroka s posebnimi potrebami, na POŠ Topol je bilo za šolo nekaj novega. Z izzivom so se spoprijeli in spisali uspešno zgodbo vključitve otroka s hudimi zdrav­stvenimi težavami v večinsko šolo.

Integracija v vrstniško okolje

Ksenja Kos, njegova izvajalka dodatne strokovne pomoči, je svoje spomine delila v publikaciji, ki je izšla ob 20-letnici Invalidskega društva Kengurujček. »Na prvem sestanku z njegovo mamo sem zaznala, da se je bala, da šola ne bo sprejela tako bolnega otroka. Pomirila sem jo, da nisem niti razmišljala, da ga ne bi sprejeli. Otroci s posebnimi potrebami nikoli ne smejo biti breme za šolo. Če so, je to zagotovo ena izmed pomembnih ovir za njihov razvoj,« je opisala. Z njim je vsak teden delala pet ur, kakor je bilo zapisano v odločbi o usmerjanju. »Ko sem pripravljala program zanj, se mi je zdela najpomembnejša integracija v vrstniško okolje. Otrok, ki je bil vse življenje privezan na nekajmetrsko cevko, po kateri je prejemal hrano, je imel gotovo potrebo po naravni igri z vrstniki,« je pojasnila in dodala, da jo je živahen fantič s prijaznim pogledom takoj osvojil.

Pomembno okolje

Šolanje še posebno ob številnih odsotnostih ne zanj ne za strokovne delavce na šoli ni bilo enostavno. »Kako mu je lahko uspelo biti tako zvedav in optimističen ob šibkem telesu? Kako je zbral energijo za učenje? Tako, da je imel spodbudno okolje. Za vse otroke in mladostnike je pomembno, da odraščajo v pogumnem in sprejemajočem okolju. Od Jana smo v šoli zahtevali prav toliko kot od drugih otrok. Če bi zahtevali manj, bi rušili njegovo dostojanstvo. Verjeli smo, da zmore, in je zmogel,« pravi Ksenja Kos. V višjih razredih, ko je bilo učne snovi vse več in je bil pouk daljši in napornejši, je ure dodatne strokovne pomoči z njim izvajala na domu, predvsem sta se učila. »Iskala sem njegov ritem, mu postavljala izzive v obliki zahtev in predvsem verjela vanj. Večkrat sva se samo pogovarjala in počela stvari, ki so mu bile všeč. To je bila njegova črpalka energije za učenje. Potem sva prestavila v prvo prestavo, nato drugo in tretjo ... Včasih se je zataknilo v prvi in sva se z mamo usedli in normalizirali, da tokrat pač ne gre in bomo spet od začetka zastavili naslednjo šolsko uro. In je šlo,« je predstavila delo Ksenja Kos.

Jan jo je naučil dobro opazovati funkcioniranje telesa in jo vodil do spoznanja, da razumevanje prinese največ rezultatov. »Razumevanje, ne smiljenje,« poudari in nadaljuje: »Jan je bil običajen fant in je želel živeti običajno osnovnošolsko življenje. To hotenje mu je vlivalo največ moči. Boril se je za običajno življenje. Hotel je biti samostojen. So bili uspehi in so bile krize. Skupaj sva se veselila in skupaj sva bila tudi slabe volje. To pa je običajno življenje. Dosegel ga je«, je tudi na svoje delo lahko ponosna Ksenja Kos.

Odnos med starši

Kot izvajalka dodatne strokovne pomoči je veliko delala tudi z Janovim okoljem. Med počitnicami se je z njim srečevala na taborih Invalidskega društva Kengurujček Slovenije. Najprej je imela delavnice za otroke in mladostnike, nato je delala tudi s starši, kar je bilo zelo pomembno. »Da breme krivde za takšno stanje ne pade na bolne in zdrave otroke, je potrebno tudi delo z družino in okoljem. Ko sem delala s starši, je bilo zame najpomembnejše, da so sprejeli sporočilo: »Fokus vašega življenja ste vi in ne vaš otrok!« Zelo težko izvedljivo, a pomemben cilj, ki obvaruje dolgotrajno bolnega otroka pred občutenjem krivde. Starši, ki usmerjajo pozornost na svoj odnos, na graditev medsebojne ljubezni, ustvarjajo varen prostor za vse otroke, ne le za svojega bolnega, je njen poudarek na to temo.

Na šoli so še danes ponosni na Jana. »Na svoji poti moramo narediti ogromno majhnih korakov, da dosežemo cilj. Jan je prehodil že ogromno majhnih in velikih korakov, zato mu želim, da na svoji poti pogumno vztraja,« pa je med drugim zapisala Polona Kožlakar, učiteljica razrednega pouka na POŠ Topol.

Jan je naredil tudi srednjo šolo in se zaposlil.

(Konec)