Navdih najde v opazovanju ljudi in njih čustvovanju

Najlepše darilo za zaključek šolanja na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju si je Paulina Lina Tomažič, bodoča študentka primerjalne književnosti in francistike, napisala kar sama. V času, ko so se nekje v Ljubljani preštevale točke za njeno zlato maturo, je izšel tudi njen knjižni prvenec, zbirka kratke proze z naslovom Minljiva.

Kranj – Velika ljubiteljica knjig in branja se je sredi poletja v iskanju za novimi knjižnimi naslovi sprehajala po svojem najljubšem »nakupovalnem centru« – knjigarni Konzorcij v Ljubljani. »Grem mimo otoka, na katerem so predstavljene novosti med slovenskimi literarnimi deli, in se mi zazdi, da sem med njimi zagledala svojo knjigo,« pripoveduje Paulina Lina Tomažič iz Komende, ki bo čez slabih štirinajst dni stopila v predavalnico prvih letnikov študija primerjalne književnosti in francistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pove, da je v tistem trenutku najprej pomislila: Kaj je s tabo, le kaj si domišljaš?, a se je vseeno obrnila: »Pogledam še enkrat in res med knjigami eminentnih piscev vidim svojo knjigo. Nisem mogla verjeti, da je tudi moja tako majhna knjižica tam. Takrat sem se zares dobro počutila in me je preplavil občutek ponosa. V resnici pa se še zdaj čisto ne zavedam vsega skupaj.«

S spominom na ta poletni dogodek je Paulina Lina namreč odgovorila na vprašanje o občutku, ko mlad človek v rokah drži svoj knjižni prvenec.

Spodbuda za pisanje tudi v šoli

Zbirko kratke proze z naslovom Minljiva, ki je izšla pri založbi 5ka, so z dogodkom na Gimnaziji Franceta Prešerna predstavili na prvi poletni dan in je bila za Paulino Lino Tomažič še pred podelitvijo maturantskih spričeval čudovito darilo ob zaključku njenega šolanja na omenjeni šoli.

Paulina Lina je ena tistih, v današnjem času vse bolj redkih, mladih ljudi, ki še radi posegajo po knjigah in branju. Ne zato, ker to od njih zahtevajo učitelji v šoli, ampak si sami z literaturo želijo potovanj v druge svetove. »Spominjam se, da smo doma vsako soboto šli v knjižnico. Ko sem bila še majhna, sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roko, in ko je zmanjkalo knjig na mladinskem oddelku, sem morala na odraslega. Res sem brala vse, nobenega filtra nisem imela, naj bo to glede avtorjev ali literarnih žanrov,« se spominja Paulina Lina, da je Jadrana Krta znala na pamet. Zdaj sama pri sebi opaža, da ima vedno bolj zahteven okus, kaj vzame s knjižnične police in česa ne. »Včasih imam tudi 'slabo roko' ali pa sem morda sama v nekem obdobju, ko me nobena knjiga ne nagovori dovolj močno,« še pove in doda, da je v osnovnošolskih letih napisala kar nekaj pesmi, nikoli pa recimo ni pisala dnevnika.

K njenemu knjižnemu prvencu so mnogo pripomogli na gimnaziji, še posebej njena mentorica, profesorica slovenščine Nika Lampret, ki jo je po tem, ko se je udeležila natečaja Bodi pisatelj in zanj napisala prvo zgodbo, spodbudila k nadaljnjemu pisanju kratkih zgodb. Profesorica jo je naslednji dve leti vseskozi podpirala, jo usmerjala in spodbujala k pisanju. Tako je počasi nastajala zbirka. Večina zgodb je nastala v Paulininem tretjem in med počitnicami v četrti letnik. »Vmes sem se sicer vprašala: Joj, kdo bo to bral, ali bo nekdo, ki me ne pozna, razumel, kaj želim povedati?, kljub temu pa sem zgodbe pripravljala dovolj dolgo, da zame pisanje ni bilo preveč stresno.«

Teme za mlade in odrasle

Kot pove mlada avtorica, je zbirka nekako začela dobivati pravo podobo, ko so bile zgodbe razdeljene na dva dela. Prvih šest je naslovljenih s pridevniki, ki vrh dosežejo v šesti Minljivi, v nadaljevanju pa zgodbam dajejo naslove samostalniki ali besedne zveze. »V zgodbah zajemam različna življenjska obdobja, moji liki so tako mladi mojih let kot odrasle sodobne ženske in moški, pa tudi ostareli ljudje. V pisanju so me zanimala njihova čustvovanja, na posamezne situacije sem poskušala pogledati skozi različne oči. Pri tem se velikokrat vračam v naravo,« pojasnjuje Paulina Lina in pravi, da takrat, ko jo prevzamejo močna čustva, najlažje dobi idejo, preko katere ustvari vzdušje, ki potem traja skozi zgodbo. Loteva se osamljenosti, zapuščenosti, nesprejemanja, strahu, tudi duševnega zdravja. »Včasih je zgodba bolj oprijemljiva, spet drugič bi o nečem lahko zapisala zgolj pesem, pa sem idejo vseeno razvila v zgodbo.«

Na vprašanje, kako se je vživljala v like odraslih in predvsem starejših, sogovornica pove, da so ji pri tem koristile določene izkušnje in situacije, v katerih se je znašla s starejšimi ljudmi. »V osnovni šoli sem sodelovala v gledališki skupini in smo igrali po domovih za starejše. To me je zaznamovalo. Začutila sem, kako imajo v sebi neki mir, ki si ga mladi danes enostavno ne znamo predstavljati,« pojasnjuje Paulina Lina in hkrati dodaja, da je v zgodbah tudi veliko nje same, morda ne toliko samih situacij, ampak predvsem čustev in razmišljanj, ki so jih te v njej spodbudile.

Še bo pisala, a najprej študij

Pove, da je bila zadovoljna že s tem, da je zgodbe napisala, toliko bolj pa je vesela, da so izšle v knjigi. Poleg prof. Lampretove so ji bili v veliko podporo tudi prof. Žuža Spindler in vodstvo gimnazije. »Imela sem srečo z ilustratorko Hano Ribić, prav tako bivšo dijakinjo naše šole, ki se je res angažirala in za vsako zgodbo pripravila po eno ilustracijo. Moj knjižni prvenec je vsekakor dober začetek in spodbuda, da napišem še kaj. Nimam nekih načrtov, a kdo ve,« pove bodoča študentka. Ob primerjalni književnosti bo študirala tudi njej ljubo francoščino, zaradi katere se je pred štirimi leti tudi vpisala na Gimnazijo Franceta Prešerna. »Najprej sem bila na informativnih dnevih dveh gimnazij, ko pa je tu francoščino predstavila profesorica Marija Vreček Sajovic, sem vedela, da je to to,« še pove Paulina Lina Tomažič, ki piše tudi v komendski časopis Aplenca, prepričani pa smo, da bomo o njej zagotovo še slišali. In jo brali.