Polajnarjevi iz Kokre
Nedavno so se v Babnem Vrtu na Turistični kmetiji Markun srečali člani rodbine Polajnar.
Na dveh stenah sta bila razobešena dva dolga popisana papirja – rodbinska drevesa, kjer so si udeleženci srečanja lahko ogledali podroben rodovnik družine Polajnar, po rodu iz Kokre, od leta 1660 pa do danes. Prisoten je bil Andrej Polajnar, ki je o Polajnarjevih iz Kokre letos izdal tudi knjigo. Polajnarjevi se dobivajo že 45 let, na vsakih pet let, tokrat so se srečali desetič. Ideja, da bi se začeli dobivati, je padla v preteklosti na eni od sedmin, ko so se spraševali, ali se bodo sedaj dobivali le na pogrebih. Najprej so razmišljali, da bi se dobili vsako leto, potem je obveljalo, da se bodo na pet.
Avtor knjige nam je zaupal, da je ta nastajala dobrih pet let, na podlagi štiridesetletnih informacij. Po prejšnjem srečanju sta s kolegom Borutom Ožuro začela razmišljati o tem, da bi knjigo zastavila malo drugače – in sta tudi jo. Tako sta v njej prikazana dva načina rodovnika in polna je zgodb. »Za vse pokojne Polajnarje – od Antona naprej – od starega ali starega starega očeta, kakor za koga – so napisane zgodbe,« nam je razložil Andrej Polajnar ter dodal, da jih je v knjigi kar 51.
Sicer Polajnarjevi izhajajo iz Kokre, avtor knjige pa živi v Mariboru. Razložil nam je očetovo zgodbo, zgodbo Jakoba Polajnarja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen ter je moral v bolnišnico, in kako je potem preko Ljubljane prišel v Maribor. »Med očetovim zdravljenjem v bolnišnici je bil tam zdravnik, ki je kasneje postal upravitelj mariborske bolnišnice, in ko je oče ozdravel, je začel pomagati v bolnišnici. V bistvu je bil priučen medicinec, vendar je bil v tem tako dober, da ga je v času, ko je začel delati v Mariboru, marsikdaj kdo naslovil z gospodom doktorjem.« Andrej Polajnar je na svojega očeta zelo ponosen: »Bil je fant s podeželja, delal je v kamnolomu, potem je bila vojna … S pomočjo tega zdravnika, dr. Černiča in bolnišnice v Ljubljani, je potem prišel v Maribor.« Nasmehne se in doda: »Soprogo, Terezijo, pa je šel snubit na Dolenjsko, v Belo krajino.«
Knjiga ima naslov Kronika družine Polajnar po rodu iz Kokre. Vsebuje veliko fotografij in ima več kot tristo strani. Na srečanju jo je avtor prisotnim tudi predstavil.
Polajnarji so razseljeni po vsej Sloveniji: od Gorenjske do Ljubljane, Dolenjske, Maribora, pa tudi tujine: Avstrije in Kanade. Letos se jih je na povabilo na srečanje odzvalo precej čez sto. Iz te rodbine izhaja tudi hidrolog Janez Polajnar, ki smo ga v zadnjem času kar precej srečevali kot sogovornika medijev. Kot smo razbrali iz pogovora, je najstarejši brat Andreja Polajnarja, Stanko, ki je že pokojni, njegov ata. In tista sedmina, kjer so prišli na idejo o srečanjih, naj bi bila njegova. Mimogrede pa še izvemo, da imajo Polajnarjevi v širši rodbini tudi nekega Janeza Polajnarja, ki pa je dobil ob koncu 19. ali v začetku 20. stoletja celo plemiški naziv.