Tudi tako so nekoč izkoriščali ženske

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 13. september 2023 / 13:22

Od šanka do šanka, 1. del

O povojnih zgodbah žensk, ki so prihajale s trebuhom za kruhom iz odmaknjenih krajev, danes vemo bolj malo. Njihove zgodbe so se skozi čas porazgubile, žal se dogaja, da o svoji mladosti ne razlagajo niti domačim.

Ena takšnih je tudi Julijana. Odraščala je v zaselku tik za slovensko-hrvaško mejo. V kraju bogu za hrbtom. Še v šestdesetih letih so bila tla po hiši ilovnata, čeznje so bile, a ne povsod, položene deske. Vode v hiši ni bilo. Stranišče je bilo zunaj, a pot do njega je bila v dežju zalita z gnojnico, ki je tekla iz hleva, v katerem je bilo nekaj prašičev, vol in krava.

»Moja mama je bila stara petintrideset let, oče pa šestdeset, ko sem se rodila. On je znal za silo pisati, mama ne. Iz lastnih izkušenj vem, kako pomembno je, da imajo starši vsaj malo izobrazbe, da so vsaj malo razgledani. Moji so bili tristo let za svetom. Niti tega nista vedela, da otrok potrebuje ljubezen, čistočo, da mora obiskovati šolo, da se mora, ko odraste, osamosvojiti in iti po svojih poteh. Pouk sem začela obiskovati pri devetih letih. Kaže, da je šele takrat oblast ugotovila, da obstajam. Bila sem ušiva in zanemarjena, a hkrati zelo učljiva. V enem letu sem usvojila znanje treh razredov, v četrtega sem se vpisala skupaj z vrstniki. Bila sem ponosna sama nase tudi zaradi dobrih ocen, ki sem jih dobivala. Želela sem naučiti branja in pisanja tudi mamo, pa me je ob vsakem poskusi kaznovala. Ko se je domov vrnil oče, mu je ukazala, naj me natepe zaradi nespoštljivosti do nje. S pomočjo učiteljice sem za silo opremila eno od sob. Njen mož je s kombijem pripeljal omaro, mizo in posteljo. Ker do naše hiše, ki je stala v bregu, ni vodila dovolj široka pot, smo morali pohištvo dvigniti na rame in odnesti v hišo. Žal ne za dolgo. Starši so ugotovili, da sem se preveč pogospodila. Nekoč, ko pridem iz šole, je gorelo v peči, moja soba je bila pa prazna. Vse pohištvo sta razcepila in skurila. Spet sem morala spati na peči. V osmem razredu sem bila odlična, a mi doma niso dovolili, da bi se vpisala v poklicno šolo za šivilje. Ta poklic sem oboževala in sem ga naravnost idealizirala. Morala sem ostati doma in pomagati na kmetiji ali kaj je že bilo tisto, kar smo imeli. Ko sem imela menstruacijo, nisem smela uporabljati vložkov, ker so bili po maminem mnenju hudičevo delo. Po najboljših močeh sem jih kar na roke sešila iz dveh starih, raztrganih rjuh. Bolje to kot nič. Stara sem bila šestnajst let in pol, ko se pri nas ustavi neki Adolf, ki je po bližnjih vaseh kupoval prašiče. V Sloveniji je imel gostilno, bil pa je tudi 'kšeftar'. Beseda je dala besedo, zapičil se je v moje precej velike prsi, zdelo se mu je, da bi bila odlična natakarica, pa se je pogodil z očetom, da me odpelje s seboj. Starši niso imeli nič proti, sploh pa ne potem, ko jima je pustil na mizi nekaj denarja. Niti poslovili se nismo, kar šla sem. Očeta nisem videla nikoli več, je prej umrl, mamo pa sem videla le še na smrtni postelji. Vožnje do novega doma ne bom nikoli pozabila. Zadaj, v kombiju, so bili prašiči, zato je tudi v kabini neznosno smrdelo. Še bolj kot pri nas doma. Samo predstavljate si razkošje, ki sem ga imela, ko sem se nastanila v skromni sobici nad gostilno! Na hodniku so imeli tudi kopalnico. Ne zaradi osebja, temveč zaradi morebitnih gostov, ki so se včasih pri njih ustavili. Gostilna je namreč stala na križišču treh dolin. Prvič v življenju sem se skopala v kadi, prvič si umila lase s šamponom, prvič sem si kupila vložke! Adolfu in njegovi ženi sem bila iskreno hvaležna. A ne za dolgo. Približno leto in pol sem garala v kuhinji, in to tudi po petnajst ur na dan. A sem bila mlada, zdelo se mi je, da zmorem. Potem pa sta z ženo ugotovila, da bi lahko malo bolje unovčila moje prsi. Opazila sta, kako me je včasih prišel kdo pogledat v kuhinjo. O meni so govorili tudi za 'šankom', a tako, kot da nikomur ni bilo mar, da jih slišim. Septembra 1976 sem tako postala natakarica. Hitro sem se znašla, saj sem se znala obrniti. Bila sem stara sedemnajst let. Kakšno je življenje, ki pritiče mlademu dekletu, nisem vedela. Od jutra do poznega večera sem bila za 'šankom', kajti Adolf je menil, da je delo z gosti veliko lažje kot tisto v kuhinji in da, ker sem mlada, lahko to zdržim. Plače nisem dobivala, le sem in tja mi je dal nekaj denarja z besedami, 'da ne bom mislila, kako grd in skopušen je'. Denar sem hranila v škatli, niti dotaknila se ga nisem. Tako in tako pa nisem nikamor šla, da bi ga lahko zapravljala. Edino razkošje, ki sem si ga z napitnino privoščila, je bilo dišeče milo, šampon za lase in vložki. Zvečer sem, ne glede na to, koliko je bila ura, ko smo zaprli gostilno, legla v banjo in uživala v topli vodi. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je zelo pretreslo. Adolf mi je nekoč dejal, da bo zvečer, ko bomo zaprli vrata, gostil nekaj prijateljev, ki bi me radi videli golo. Njegova želja me je zelo prestrašila. Kako, golo?! Zakaj? Odgovoril mi je, da jih s svojimi velikimi prsmi ves čas namenoma (!) dražim, pa bi radi videli, kakšne so v resnici. Vso noč nisem mogla zatisniti očesa. Nisem hodila v cerkev, a toliko vere in vesti pa sem imela, da sem vedela, da to ni prav, da je greh. Nobena prošnja, nič ni pomagalo. Njegovo ženo sem lepo prosila, naj zame zastavi lepo besedo, pa me je osorno zavrnila, da naj bom kar tiho, da je tako in tako od mene več škode kot koristi ...«

(Konec prihodnjič)