Pa tako rad sem jo imel

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 7. september 2023 / 11:31

Včasih je čudež, da preživiš, 2. del

»Mamo sem puščal v prepričanju, da me ima pod kontrolo. Bolj ko se je počutila negotovo in nemočno, več smo molili, več smo hodili v cerkev. Vse, kar sem si želel, je bilo, da bi bilo med nami več iskrenosti.«

O odnosih z njo in tudi očetom je navrgel kar nekaj zanimivih misli, s katerimi se lahko strinjamo ali pa tudi ne.

»Že od rojstva naprej sem bil na mamo zelo navezan, ne nazadnje sva bila za vse sama, pa še sorodniki so jo zaničevali, ker je bila nezakonska mati. Veliko mi je pomenila, neizmerno sem jo imel rad. Šele v odrasli dobi, ko bi si moral ustvariti družino, sem spoznal, da je bilo v njeni ljubezni tudi precej sebičnosti. Vzgajala me je zato, da sem ji stal ob strani, da sem ji pomagal, dajal denar, ji delal družbo, da ni bila osamljena. Ko mi je začela kratiti svobodo, sem jo videl tudi v drugi luči. Ni se znala prilagajati, zmeraj je mislila, da ima samo ona prav. Ena od mojih sester, o njej sem vam že govoril, se je vrgla po njej. Kasneje je imela težave v zakonu in tudi midva se nisva najbolje razumela. Bilo je prav neverjetno, kako je mama pazila, da se ne bi z nobeno spentljal. Z različnimi izgovori me je pogosto čakala pred službo ali pa mi doma nalagala zadolžitve, ki bi jih brez težav opravila sama ali Metod, ki je prav tako še živel v skupnem gospodinjstvu. Vedno bolj je postajala ljubosumna tudi na očeta. Ta se je v tujini, kjer je živel, pokesal in se želel vrniti, a je njegova pisma skrivala pred menoj. Zdelo se ji je, da ji zadoščam že jaz.

Na srečo sodim v tisto kategorijo ljudi, ki jih je težko imeti pod kontrolo. Mami sem vedno manj zaupal, vedno pogosteje sem hodil po svojih poteh. Je to vedela, pa ni nikoli omenila?

Poročil sem se leta 1980, star 38 let. Z Brigito sva se spoznala v času, ko je Metod obiskoval prvi razred, saj je bila njegova razredničarka. Ko sem povedal mami, da bo dobila vnuka, ji ni bilo prav. 'Kdo bo pa zame skrbel?' mi je očitala. Na vseh fotografijah s poroke se drži jezno in čemerno. Če hoče kaj povedati ženi, to stori preko mene. Ko se mi je še istega leta, kot sem se poročil, rodil sin, ji spet ni bilo prav. Bilo je prav smešno: kot da bi pozabila, zakaj je kot nezakonska mama nekoč zelo trpela.

Z Brigito sva zgradila malo manjšo hišo, a brez kletnih prostorov, kot je bilo takrat v navadi. Kadar je v njeni odsotnosti prišla na obisk, mi je očitala, da se 'važim', da sem domišljav, da žena slabo vpliva name. Resno sem se začel spraševati, kam je izginila moja mama, ki sem jo tako ljubil? Je postala takšna zaradi življenjskih izkušenj, zaradi sovraštva do Brigite?

Moram reči, da je žena dobra in srčna ženska. Zelo rada ima otroke, najprej je učila v šoli, potem je postala logopedinja, ker je želela tistim, ki so imeli težave z govorjenjem, pomagati. Imava tri otroke, nisem je še slišal, da bi povzdignila glas (jaz ga pogosto), pa so vsi lepo vzgojeni. Vrsto let je poskušala vzpostaviti z mojo mamo lepe odnose, a zaman. Priznam, da ima mama precej hladen odnos do vseh vnukov, ne pomnim, da bi kdaj katerega od njih vzela v naročje ali pazila nanj. Lastne starše, veste, je včasih zelo težko razumeti,« je dodal Jože.

Leta 1985, ko je bil njegov oče star že malo več kot sedemdeset let, se je ponovno vrnil v domovino. V Nemčiji, kjer je bival, so mu odstranili pol želodca, tako da težkih del ni več mogel opravljati, četudi bi jih rad. Upokojitev mu ni čisto nič dišala. Dajala ga je tudi sapa, zato se je mama odločila, da si mora urediti stanovanje v kleti, da ne bo poslušala njegovega sopihanja po stopnicah.

»Bilo je prav zanimivo, kako se je spremenilo mamino razpoloženje. Na zunaj se ji je videlo, kako srečna je, da lahko skrbi zanj in ga 'komandira'. S kakšnim ponosom je vozila očetovega audija! Žal jo je oče prepričal, naj Metoda nažene od hiše, češ da ju samo izkorišča. Bratu ni bilo treba dvakrat reči. Tudi on se je z lahkim srcem odselil k dekletu v Zalog, s katerim se je na skrivaj že dlje časa videval.

Praktično čez noč je naša družina razpadla. Mami nekako ni bilo všeč, da bi jo obiskovali, oče pa je imel polno zdravstvenih težav, zaradi katerih je bil ves čas živčen, hkrati pa slabe volje ni maral na nikogar stresati.

Tako se je zgodilo, da smo se bratje in sestre največkrat srečevali pri meni. Morda zato, ker so me imeli za nekakšnega nadomestnega očeta? Z leti smo prišli k pameti, malo smo dozoreli, tako da smo se med seboj kar dobro razumeli. Vsako poletje smo v bližini Tara v Istri najeli hišo, tako da smo se družili tudi v času dopusta.

Nekoč pa me je poklical kolega, ki je bil zaposlen na policiji. 'A veš, da smo prejšnji teden obravnavali tvojo mamo? Pretepla je očeta, da se je ta znašel v bolnišnici!' Šok. Nisem mogel verjeti! Še isti dan sem skočil domov, a mi mama ni želela odpreti vrat. Na srečo sem imel lasten ključ. Sedela je v kuhinji in iz debele volne pletla kapo. 'Nekoč je on mene zajebaval, danes mu samo vračam!' je rekla namesto pozdrava. Moja skrbna, zlata mama je to rekla!

Nebogljenega očeta smo potem dali v dom. Mislim, da smo naredili prav, saj je kmalu prišel k sebi in je vse do smrti zabaval sotrudnike z igranjem šaha in harmonike. Mama je umrla leta 2011, stara 92 let. Do zadnje ure življenja je sama skrbela zase, nas otrok pa ni hotela blizu. Zakaj je bila takšna, ne vem. Mislil sem, da jo poznam, pa sem se motil. Bila je ženska, polna nasprotij, enkrat ogenj, drugič led. Imel sem jo iskreno rad, a je, ko me ni več mogla imeti na vrvici, naredila vse, da me je odvračala od sebe. Žalostno.«