Ni bilo nobene iskrenosti in zaupanja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. avgust 2023 / 17:44

Včasih je čudež, da preživiš, 1. del

Jože se je rodil leta 1942. Bil je nezakonski, saj so očeta poslali na rusko fronto, še preden je mama sploh začutila, da pod srcem nosi otroka.

»Svojega otroštva se nerad spominjam,« pripoveduje. »Bila je vojna, do nezakonskih mater so bili ljudje zelo neprizanesljivi. O tem, kako so tudi mene stari starši zaničevali, bi lahko govoril ure in ure. A kar je bilo, je bilo. Še sreča, da smo imeli na vasi dobrega župnika, ki je naju z mamo včasih povabil k sebi v župnišče in z nama delil zadnje grižljaje. Kasneje sem slišal govorice, da mu je bila moja lepa mama všeč, a močno dvomim, da je ta čustva kdo od njiju izkoristil. Po vojni se je mama zaposlila. Nežna in krhka je kopala jarke za vodovod. Domov se je vračala zelo utrujena. Nikoli nisem imel varuške, v času njene odsotnosti sem bil zmeraj sam. Pa sem imel komaj pet let. Vsak večer sva molila za očetovo vrnitev, njega pa kar ni bilo. Leta 1949 je mama čisto slučajno izvedela, da so ga ujeli zavezniki in poslali v taborišče. Kako in po kakšnem ključu je pristal v Franciji? Nihče ji ni znal povedati. Leta 1952, bilo je že med počitnicami, je prišla iz službe že po deseti uri. 'Greva iskat očeta,' mi je vsa razburjena dejala. A se je njena želja izpolnila šele čez tri mesece. Prej je morala odpotovati v Beograd, kjer je po mukah in težavah dobila potni list zase in zame. Morda je k temu, da so jo sploh želeli poslušati, prispevalo to, da je bila še zmeraj zelo lepa ženska. Kdo bi vedel.

Z očetom sem se prvič srečal na neki žagi na avstrijskem Koroškem. Še danes ga imam pred očmi: na glavi je imel črn klobuk, na sebi pa belo srajco in temno modro obleko. Le čevlji, ki jih je nosil, so bili precej ponošeni. Eden od prstov mu je pri levem silil skozi luknjo ven, to je pomenilo, da ni imel niti nogavic. 'Pridi k meni, junak moj!' mi je rekel in razširil naročje. Najprej sem pogledal mamo, šele potem sem stekel k njemu. V domovino si ni upal priti, saj je bil prepričan, da ga bodo kot nemškega vojaka zaprli in ustrelili. Z mamo sva ga vsakih nekaj mesecev obiskala. Zmeraj nama je dal s seboj precej denarja. Leta 1954 pa se je rodila sestrica. Ker sva o obiskih pri očetu pred drugimi molčala, so imeli mamo za potuhnjeno in lahko žensko. Vsa ogovarjanja in zmerljivke je vdano prenašala. Oče je poskrbel, da nisva bila lačna, mama je kupila parcelo, da sva začela zidati hišo. Bil sem njena desna roka, pomagal sem zidarjem in pazil na sestrico. Čez dve leti se ji je pridružila še ena. Oče je na vsak način želel, da bi šel študirat. Mama bi bila zadovoljna s poklicno šolo, on pa ne. Vpisal sem se na gimnazijo, na kateri sem bil med najboljšimi dijaki.

Končal sem že tretji letnik, ko si je oče končno upal vrniti domov. A strah, ki mu je ždel v kosteh, ni dobro vplival na naše družinsko življenje. Z mamo sta se sicer poročila, a kakšnega miru in ljubezni v naši lepi, novi hiši ni bilo. Kmalu sem ugotovil, da je zelo ljubosumen. Začel je obiskovati svoje sorodnike, ki so mu na račun mame natvezli kup laži. 'Vsi govorijo, da si se kurbala, da so ti moški dajali denar za nove obleke!' je kričal, ko se je vračal od njih. Bolj ko mu je mama dopovedovala, da je bil to njegov denar, manj jo je slišal. Za dve leti se je zaposlil v tovarni, a so ga slabe plače spravljale ob živce. Poleg tega mu ni bilo všeč, ker je bil zaslužek obremenjen še s samoprispevki. Kadar se ga je napil, to pa je bilo vedno pogosteje, je v gostilni kritiziral oblast, tako da so ga večkrat odpeljali na postajo milice, nekajkrat pa tudi zaprli. Srce me je bolelo, ko sem videl, kako mama trpi. Kljub temu je pri skoraj 45 letih ponovno rodila, tokrat bratca Metoda. Ne bom pozabil, kako jo je bilo sram pred menoj. Gledala je v tla in se opravičevala, češ da se očeta ni mogla ubraniti.

Spraševal sem se, zakaj se je tako spremenil. Pa tako sem ga bil vesel, ko sem ga prvič videl! Ne le mene, tudi mamo je kar naprej objemal in jokal zraven ter govoril, da naju ne bo nikoli več zapustil.

Metod je bil star komaj leto dni, ko je oče neke noči izginil. Po pravici povem, da se mi je kar oddahnilo. Zaradi težav z očmi sem bil oproščen služenja vojaščine. Diplomiral sem na prvi stopnji, imel sem kar dobro plačo, tako da sem lahko skrbel za mamo, sestri in brata. Dokaj pozno sem se zavedel, da je mama zelo budno pazila, da se nisem spentljal s kakšnim dekletom. Bala se je, da bi me ta prisilila in bi se na njeno željo odselil od doma. Strah jo je bilo, da bi ostala sama. Kaj podobnega mi ni nikoli padlo na pamet, preveč rad sem jo imel.

Leta so tekla, finančno sem pomagal sestrama, da sta se vpisali v srednjo šolo. Srčno sem si želel, da bi bili vsi univerzitetno izobraženi, da bi dokazali sorodnikom, da smo lahko uspešni, četudi je naša mama v njihovih oče kurba. Z eno od sester sem imel nemalo težav, saj jo je v najstniških letih precej 'nosilo'. Nekoč sem šel ponjo v disko, jo tam oklofutal in ji zagrozil, da ji ne bom več dajal žepnine. Zelo mi je zamerila, še danes imava bolj hladne kot tople odnose.

Seveda sem hodil tudi po svojih poteh. Bil sem zdrav, mlad moški, potreboval sem žensko. A o njej vam bom pripovedoval malo kasneje. Izredno sem še študiral, veliko sem bral, obiskoval različna predavanja iz psihologije tudi na drugih fakultetah. Kako sva si bila z mamo podobna! Tudi jaz sem marsikaj skrival pred njo, tako kot je ona pred svojimi. Puščal sem jo v prepričanju, da me ima pod kontrolo. Bolj se je počutila negotovo in nemočno, več smo molili, več smo hodili v cerkev. Vse, kar sem želel, je bilo, da bi bilo med nami več iskrenosti.«

(Konec prihodnjič)