Potreben sistematičen pristop
V sklopu 9. konference ravnateljic in ravnateljev vzgojno-izobraževalnih zavodov v Republiki Sloveniji na Brdu so se dotaknili tudi v lanskem šolskem letu zelo aktualne teme medvrstniškega nasilja.
»V preteklih mesecih je bilo vprašanje nasilja zelo izpostavljeno. Imate možnost, pa tudi odgovornost, da tej problematiki posvečate posebno pozornost in jo tudi ustrezno obravnavate,« je pred začetkom svojega predavanja ravnatelje nagovorila Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede. Predstavila jim je strategije, vzgojne pristope in intervencije za obvladovanje medvrstniškega nasilja. Poudarila je, da se zaveda, da je vodenje vzgojno-izobraževalne ustanove v 21. stoletju zelo kompleksno poslanstvo, polno izzivov, a tudi priložnosti. Poudarek bi moral biti po njenih besedah na celovitem razvoju posameznikov, da bodo zmožni krmariti skozi negotove čase in tudi prispevati k boljši družbi, pri čemer imajo ravnatelji pomembno vlogo.
Medvrstniško nasilje lahko po njenih besedah najbolj splošno opredelimo kot dejanja, ki niso samo fizičnega izvora, ampak je danes v ospredju tudi verbalno, psihološko in digitalno nasilje, izključevanje, grožnje ... »Včasih se je to obravnavalo kot normalen del procesa odraščanja oziroma so to povezovali s problematičnimi otroki, a to je poenostavljanje. Gre za manifestacijo širših vzorcev vedenja, ki se razvijajo v posameznih okoljih.« Pomembno je, je poudarila, kako se šola oziroma ustanova na to odziva oziroma sooča z nasiljem; kako otrokom predstavijo učinkovite strategije za preprečevanja konfliktov. »Te teme se ne smemo lotevati površno, potreben je sistematičen in načrten pristop.« Pogost je poenostavljen pogled, da gre predvsem za težavne mladostnike oziroma da imamo opravka z razvajeno mularijo, ki jo je treba umiriti. »Takšna etiketiranja so skrb vzbujajoča, ker sprožajo predsodke. Ne upoštevajo kompleksnosti ne človeške narave ne razvojnega obdobja, sploh pa ne nekega širšega spektra dejavnikov, ki vplivajo na vedenje mladih.« Velja stališče, da naj bi bila to predvsem posledica permisivne vzgoje. Sama se zavzema za empatičen pristop, v okviru katerega se na mlade gleda kot na porajajoče se subjekte, ki razvijajo svojo identiteto v povezavi s širšim okoljem.
Pri obravnavi medvrstniškega nasilja se v slovenskem okolju pogosto izpostavlja induktivni pristop, je pojasnila Metka Kuhar. Fokus pri tem pristopu je na moralnem in prosocialnem razvoju otrok, pri katerem se pozornost otrok usmerja na posledice njihovih dejanj in kako njihovo ravnanje vpliva na druge. »Še večji poudarek na medsebojnem dialogu je pri restorativnih praksah, ki so bolj značilne za anglosaksonsko okolje. Fokus ni na neželenem vedenju, ampak se išče popravilo oziroma okrepitev odnosa.« Marsikje še vedno uporabljajo tudi retributivni pristop, pri katerem se kršitelj kaznuje brez globljega razumevanja okoliščin, kar vodi v občutek izolacije in nesporazume. Obstaja pa še pristop, ki temelji na razumevanju travme. »V ozadju tega je razumevanje, da je v ozadju marsikaterega vedenja travma, ki vpliva na otrokovo vedenje, čustveno dobrobit in učno uspešnost. Osebje mora biti poučeno, kako ravnati ob izbruhih in prepoznavati znake travme.« To ustvarja okolje, v katerem se učenci počutijo varne, spoštovane in kjer se upoštevajo individualne potrebe, je še dejala Metka Kuhar.