Smeh pripada zatiranim in ponižanim
Stripar Ivan Mitrevski je kot prostovoljec več mesecev poslušal zgodbe delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki se po pomoč zatekajo v Delavsko svetovalnico. Pred kratkim so izšle v obliki stripa Nevidna življenja.
»Kljub temu da se v Delavski svetovalnici občasno joka, pa se kljub tragičnim primerom veliko tudi smeji. In smeh je nekaj, kar pripada zatiranim in ponižanim, je drobna zmaga v boju s težavami, s katerimi se spopadajo – in tega jim nisem želel odvzeti.«
Kamničan Ivan Mitrevski, uveljavljeno ime na področju stripa in ilustracije za otroke in mladino, se je tokrat prvič lotil teme tudi za starejše občinstvo. V stripu Nevidna življenja, ki je ob podpori Občine Kamnik izšla v samozaložbi, je popisal in narisal zgodbe, ki jih je med večmesečnim prostovoljnim delom slišal v Delavski svetovalnici, kamor se po pomoč zatekajo izkoriščani delavci, največkrat v prekarnih poklicih in nestalnih delovnih razmerjih.
»Delavci, ki niso zares zaposleni in niso organizirani v sindikate, pač ne organizirajo protestov in stavk. Zato so neslišni in nevidni,« je v uvodu knjige zapisal avtor, ki na 116 straneh nevidnim in neslišnim daje glas in podobo.
Kako se smejati v obraz izkoriščevalcem
Zakaj zgodbe delavcev povedati skozi strip? Poleg tega, da mu predstavlja najbolj naraven način izražanja, Mitrevski odgovarja, da je bila prednost tudi to, da strip po navadi povezujemo z lahkotnejšimi in zabavnimi temami, sam pa kljub težki temi ni želel podajati »cmeravih« zgodb. »Želel sem, da bi izražale tudi življenjsko moč, dostojanstvo in humor, ki ga v sebi nosijo ljudje, ki nastopajo v stripu,« pravi Mitrevski, ki dodaja, da je bil največji izziv, s katerim se je srečal, da ne bi zdrsnil v patetiko in cmeravost, kar bi bilo ponižujoče za ljudi, ki nastopajo v zgodbah, na drugi strani pa se je trudil ne zaiti v politikantstvo in ideologijo. »Nujno je bilo najti pravo mero, ali mi je to v resnici tudi uspelo, pa prepuščam bralcem.«
Na to je v spremni besedi opozoril tudi vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić, ki se avtorju zahvaljuje za to, ker je »pokazal, kako se vsem tem kriminalcem in institucionalnim trdnjavam, odgovornim za nečloveško izkoriščanje, smejati v obraz in jim povedati, da veselja do življenja ni mogoče ukrasti«.
Zakaj je humor tako pomemben, pa najbolje pojasni avtor sam: »Kljub temu da se v Delavski svetovalnici občasno joka, pa se kljub tragičnim primerom veliko tudi smeji. In smeh je nekaj, kar pripada zatiranim in ponižanim, je drobna zmaga v boju s težavami, s katerimi se spopadajo – in tega jim nisem želel odvzeti.«
Enake zgodbe, ki se dogajajo različnim ljudem
Izkoriščanim delavcem, ki nastopajo v stripu, je Mitrevski nadel izmišljena imena, a za njimi stojijo resnični ljudje z resničnimi zgodbami. Žal pa se vzorci ponavljajo, in kot pravi avtor, pripadajo vsem. »Zgodbe, ki se odvijajo na delovnem mestu, se nam zdijo osebne in čustvene, a v resnici se ves čas ponavljajo različnim ljudem. Ne smemo misliti, da so se zgodile zaradi nas, ampak zaradi sistema, ki deluje na takšen način. Tudi Goran včasih pravi, da velikokrat že po prvih stavkih delavcev vedo, kam peljejo. Te zgodbe so vedno enake. Pri gradbincih gre za poškodbe pri delu, pri čistilkah za obrabe sklepov, pri kreativcih za izgorelost, vse to spremlja čustvena in telesna izčrpanost …«
Kot meni Mitrevski, nas je prekarnost preplavila in pogoltnila, prave razsežnosti težav pa se bodo pokazale šele, ko bodo generacije, ki delajo v teh razmerjih, ostarele in zbolele. »Takrat se bo šele v polnosti pokazala cena nižanja delavskih standardov.«
Zato je strip namenjen širokemu občinstvu. »Ne vem, kdo ga bo bral, mislim pa, da bo marsikdo v teh zgodbah prepoznal svojo izkušnjo ali pa izkušnjo svojih družinskih članov ali prijateljev, ki se morda srečujejo s čim podobnim. Upam, da bo razumel, da so to vzorci, ki se ponavljajo, to je osnovni namen knjige,« je sklenil Mitrevski.