Junakinji Natalija in Brina

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Škofja Loka / torek, 22. avgust 2023 / 07:29

Prvo vožnjo s helikopterjem v svojem življenju si bo Natalija Dolinar s Svete Barbare zapomnila za vedno. Ko bo hčerki Brini razlagala, da sta to skupaj doživeli le dan pred njenim rojstvom, bo vse skupaj že precej oddaljen dogodek, spomin nanj pa zagotovo ne bo nikoli zamrl.

Sveta Barbara – Pretresljive so zgodbe, ki ostajajo za poplavami. Nekatere zelo bolijo, nekatere pa so zgodbe s srečnim koncem. Ali – bolje rečeno – novim začetkom. Brina Kloboves, ki je danes stara 17 dni, se svojega rojstva ne bo spomnila, zelo dobro pa se je vtisnil v spomin njene mamice Natalije Dolinar, ki je zavoljo odrezanosti od sveta na pot v ljubljansko porodnišnico poletela s helikopterjem. »V petek, 4. avgusta, na dan poplav, je bilo že osem dni čez rok poroda in bi morala imeti pregled v porodnišnici. Nanj nisem mogla, ker nam je zalilo dvorišče in se ni nikamor dalo. Pa sem si še optimistično rekla: bom šla pa v soboto.«

Kakšna je situacija v dolini, si Natalija v petkovem jutru ni mogla predstavljati. »Ko smo dobili informacije in fotografije iz doline Hrastnice, smo se zavedeli, kako grozljivo je stanje, da vmes manjka cela cesta, da je ogromno plazov. In vedela sem, da ni možno, da bi v soboto prišla do porodnišnice. Poklicala sem na 112 in jih vprašala, kaj lahko naredim v primeru, da bi se začel porod. Rekli so, da se bodo skušali prebiti do nas, da cesta ni prevozna, da bodo poslali reševalno ekipo in da bi mi lahko pomagali vsaj do tja, do koder bi se dalo, nato pa šli naprej z reševalnim vozilom.«

In kot doda Natalija: »Rekli so še, da če se bo porod začel, naj takoj pokličem in mi bodo dajali navodila po telefonu. Hvala bogu se ni, ker ne vem, kako bi to izpeljali, zdravstveno osebje ne bi moglo do nas, doma tudi ne vem, kako bi mi znali pomagati, pa še vedela nisem, kako je to videti, saj je bil to zame prvi porod.«

V soboto jo je začelo »stiskati«

Ko se z Natalijo pogovarjava, iz nje vejeta mirnost in sreča. Pa tudi hvaležnost. Tudi drugi dan poplav ji bo za vedno ostal v spominu. »V soboto me je začelo 'stiskati'; rekla sem si, saj ne vem, kako je to videti, ali je to začetek poroda ali ne. Poklicali so me in mi povedali, da se dva fanta prebijata po dolini, da se bosta skušala prebiti do mene. Ko sta prišla, sta povedala, da sta morala dvakrat bresti po vodi, do pasu in še višje, in da ni možnosti, da bi mene skušala spraviti čez vodo, da ne bi bilo kaj narobe.« Drugega ne preostane, kot da pokličejo helikopter, sta sklenila izkušena loška gorska reševalca Miha Primc in Primož Rakovec. Helikopter je priletel v deset minutah. »Imela sem vse pripravljeno, samo torbo sem zgrabila. Helikopter je pristal petdeset metrov nižje od hiše, na travniku, kjer je voda na srečo ravno toliko odtekla, da sem lahko šla peš. Do tja so me spremljali, da ne bi padla. Kot bi mignil, smo bili v Ljubljani na strehi Kliničnega centra, potem so me prepeljali v porodnišnico,« se spominja Natalija Dolinar. »Živčna sem bila, čuden občutek je bil, saj me je strah višine, pa najprej niso vedeli, ali bodo sploh lahko pristali, v tem primeru bi me morali v helikopter potegniti z vrvjo. Tako sem vesela, da mu je uspelo pristati in da sem lahko samo vstopila vanj. Res je bilo adrenalinsko, sedela sem pri oknu, v njem je bilo veliko reševalcev, vsi so bili zelo prijazni, hitro je vse skupaj potekalo.« V soboto okrog poldneva je bila sprejeta v ljubljansko porodnišnico.

Brina se je rodila v nedeljo

»Čeprav smo kar dolgo čakali to punco, je pa nato zelo hitro prišla na svet,« se zasmeji Natalija, ki so ji sprožili porod že v soboto. »Preden se je vse skupaj začelo, je bila nedelja, potem pa je šlo vse zelo hitro.« Brina se je rodila v nedeljo, 6. avgusta, ob 15. uri in 13 minut. Natalija pravi, da je bilo osebje v ljubljanski porodnišnici nadvse prijazno. »Vedeli so, da so me pripeljali s helikopterjem, ponudili so mi, da če ne morem domov, sem lahko tudi dlje časa pri njih. A smo na srečo lahko prišli do doma. Pri porodu je bil lahko z mano tudi partner Jaka, ki so ga evakuirali, da je lahko v nedeljo prišel v Ljubljano in mi stal ob strani.« Mlada družinica je v svoj dom na Sveti Barbari prišla v sredo. »Do takrat so že toliko sanirali, da smo lahko prišli domov, čeprav je manjkala cela cesta, prav luknja je bila noter, zasuto je bilo s plazovi, na nekaterih koncih je bila struga preusmerjena na cesto. V prvih dneh vsaj štirje kilometri v Hrastnici gotovo niso bili prevozni.«

Neskončna zahvala vsem

»Gorska reševalca Miha in Primož sta po mojem mnenju za naju z Brino tvegala življenje, voda je noro drla, to je bila taka količina vode, onadva pa do pasu in čez v vodi. Zahvaljujem se jima, da sta prišla do mene. Pa hvala članom Slovenske vojske, ki so prišli s helikopterjem, osebju v porodnišnici v Ljubljani, ker so mi ponudili, da dlje ostanem, pa Rdečemu križu; ko cesta še ni bila prevozna, so peš prišli gor in prinesli in hrano in pijačo, ker smo bili tu čisto odrezani. Kasneje smo dobili še paket s plenicami in mlekom za Brino. Posebej se zahvaljujem vsem domačinom, ki imajo traktorje, delovne stroje, da so očistili cesto, da je bila prevozna, pa naše dvorišče, da smo mi sploh lahko prišli v sredo domov. In hvala vsem pridnim fantom, ki so res delali cele dneve in še zdaj delajo,« so besede zahvale kipele iz Natalijinih ust. »Upam, da se ne bo naslednji otrok rodil v snežnem metežu ...« se zamisli.