V požaru svetov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. avgust 2023 / 11:50

»Za Andrića se junija 1941 začne čudežen čas sredi dobe grozot. Sovjetski pisatelj Ilja Erenburg, ki bo po vojni postal Andrićev prijatelj, piše o tem v svojih memoarih: 'Isti letnik sva in vselej z veliko očaranja in celo zavisti mislim na tega svojega vrstnika, ki je v najhrupnejšem letu molčal in pisal, molčal in pisal.' Dejansko bo Andrić molčal in pisal ne le eno leto, ampak kar tri leta in pol. Nikoli več ne bo tako produktiven kot v času med prihodom iz Nemčije poleti 1941 in oktobrom 1944, ko Beograd osvobodijo izpod nemške zasedbe. Zdaj ima to, česar mu je v njegovi diplomatski karieri in zlasti v berlinskem obdobju primanjkovalo: čas. Andrić živi popolnoma odmaknjeno v stanovanju svojega prijatelja, odvetnika Braneta Milenkovića, ki se tudi sam zanima za književnost. Tam, v Prizrenski ulici 9, le nekaj korakov od hotela Moskva, kjer je leta 1919 navezal prve stike z beograjsko literarno sceno, nastajajo zdaj v hitrem zaporedju tista dela, ki mu bodo prinesla bralce po vseh celinah in Nobelovo nagrado za književnost. Aprila 1942, manj kot leto dni po prihodu v Beograd, Andrić konča Travniško kroniko. Od julija 1942 do decembra 1943 nastaja Most na Drini. Takoj zatem se loti tretjega dela. Gospodična je končana oktobra 1944, natanko v času nemškega umika. /…/ Vojna je obenem odločilni in osnovni pogoj za to, da lahko Andrić sploh napiše svoja velika dela. Brez nenadne prekinitve njegove diplomatske kariere bi jugoslovanskega epika po imenu Andrić, prevedenega v vse svetovne jezike, bržkone sploh ne bilo. Težko si je predstavljati, da bi lahko napisal svoje velike romane, če bi bil še naprej vprežen v zahtevne naloge vodilnega jugoslovanskega diplomata. Njegovi romani, tako kot mnoga velika dela, izraščajo iz mračnih časov.« (str. 212–213)

Ivo Andrić (1892–1974) je bil gotovo edini, ki je osebno poznal tako Gavrila Principa kot Hitlerja. Njegova glavna dela bi morali, tudi če smo jih že, zdaj še enkrat prebrati. Za boljše razumevanje vsega, kar se je na prostoru nekdanje Jugoslavije zgodilo v zadnjih treh desetletjih. Za spodbudo k temu branju pa ne bi mogli najti boljše knjige, kot je ta »zgodba evropskega življenja«. Take knjige ne bi mogel napisati nekdo od Jugoslovanov, ne Srb, ne Hrvat, ne Slovenec, ne Bosanec. Vsi smo v tem oziru preveč pristranski. Moral jo je napisati Nemec in zato smo mu lahko samo hvaležni. Leta 1973 rojeni novinar in publicist Michael Martens je bil dolgoletni dopisnik časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung za Balkan. Objektivna priča.