Spominska knjiga

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / / 16:24

Tista že malo porumenela spominska knjiga iz davnih osnovnošolskih let. Spomin na prve prave prijatelje, na prve še skrite ljubezni, njihove risbice in prisrčno zapisane kratke misli, nekatere celo v verzih. Spomin na mamo in očeta, ki sta v spominsko knjigo na prvo stran napisala hčerki najlepši verz življenja. Ta spominska knjiga je seveda lahko moja, s platnicami iz blaga. Lahko je od koga drugega in lahko je žal več ni. Ker jo je odnesla voda. To knjigo spominov. Sama v resnici ne vem, kako je, če ti hišo zalije voda ali jo s svojo silno močjo celo odnese. Uniči dom in s svojim močnim tokom odnese tudi spomine. Vsaj tiste zapisane, lahko tudi drobne figurice, ki so bile nekomu tako dragocene. Ker so bile lep spomin: na nekoga, na nekaj.

Nedavne poplave so odnesle albume fotografij; spomine na otroštvo, mladost, otroke, za marsikoga že vnuke. Vse tisto, k čemur se zatečemo, ko nam je hudo in kar nas opominja, da je življenje ob vsakdanjih skrbeh tudi zelo lepo. Utrnejo se mi solze; le kako se mi ne bi, ko vem, da se je neusmiljen tok narave zgodil prav blizu. Tako blizu, da to (ob)čutim. Poplavilo je tudi spomine, ki so se izlili v solze. »Oče kljub nevarnosti noče zapustiti ogroženega območja in išče karkoli, kar bi se rešiti dalo – fotografije, spomine,« je za enega od medijev pred dnevi pretreseno pripovedovala domačinka s Prevalj, kjer jim je besneča Meža pogoltnila družinsko hišo. Vse je šlo.

Ne bom rekla: saj bo. Sama sem v svojem življenju, pa čeprav je šlo za drugačne okoliščine, že doživela tragične dogodke. Na dotiku. Stavek, ki sem ga v resnici zelo slabo prenesla, je bil: saj bo. Četudi v dobri veri izrečeno, bi raje videla, da tudi ob teh zadnjih grozovitih posledicah poplav prizadete ljudi, prijatelje, ki smo jih spoznali v nesreči, v resnici slišimo. Skupaj iščemo rešitve. Deroči vodotoki in pustošenje narave so ujeli tudi duhovnika Karla Gržana, kaplana v Lučah in Solčavi. Za Val 202 je govoril o najpomembnejši izkušnji sredi groze odtrganosti od sveta, brez elektrike in vode. Kot pravi: »Zmagoviti smo v povezanosti. To je vse, kar potrebujemo: bližino, sočutje.« In še: »Govoriti, govoriti, izraziti svojo stisko, strahove, povedati!«

Moja spominska knjiga je še vedno na dosegu moje roke. S posvetilom mame in očeta na prvi strani. Še kako dobro se zavedam, zakaj sem jo iz predala vzela prav v teh dneh. S paleto čustev, ki se jih ne da ubesediti. Pokojna teta Tina mi je v spominsko knjigo zapisala: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s srčnimi čutili.« Takšna je Slovenija danes. Povezana. Za nove spomine in za prihodnost.