Animatorji

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 30. julij 2023 / 07:34

V Predosljah je julija potekal oratorij. Štirje otroci so bili animatorji, peti pa je tudi bil včasih. Vztrajajo več let. Kaj jih tako žene? Kaj imajo od tega, da si vzamejo prost cel teden, ki bi ga sicer lahko izkoristili za službo ali kakšno potovanje? To sem vprašal svoje otroke, saj občudujem njihovo zavzetost in trud.

»Večina od nas, animatorjev, je bila že prej udeležencev oratorijev. Že takrat nam je bil to eden najboljših tednov v letu. Zdaj pa kot animatorji želimo drugim otrokom omogočiti te spomine, tudi njim pričarati nepozaben teden. Zaradi otrok in družbe ostajamo animatorji vrsto let. Hkrati pa zdaj doživljamo oratorij iz povsem drugačne perspektive. Priprav je veliko, nosimo več odgovornosti, ki je lahko utrujajoča, a s tem pride tudi drugačno zadovoljstvo. Aktivnosti dajo rezultate in to nam da poseben ponos. Bolj ko smo bili aktivni, samoiniciativni, več ponosa smo čutili. Zdaj mi spravimo otroke v dobro voljo. Vse, kar damo, od otrok dobimo tudi nazaj. Kako nam zaigra srce, ko slišimo in vidimo smeh. Ko sem na zaključni prireditvi pogledala vse animatorje na odru, me je prevzel ogromen ponos. Gledala sem ekipo, ki je ustvarila res dober teden otrokom, pomislila sem, kaj vse naredimo zanje, in komaj zadržala solze na odru. Vseh teh občutkov se ne da lepše opisati, doži se jih, ko otroci iz vsega srca na glas še zadnjič odpojejo himno in nam grejo vse kocine pokonci. Otrokom predajamo tudi svoje vrednote. Starejši ko si, bolj se zavedaš, da veliko otrok nima prave podpore doma, malo bolj se že zavedaš, kaj je pomembno v življenju, kaj vse bodo ti otroci morali še prestati. Predvsem nas vedno nazaj kličejo animatorji sami. Družba, ki jo tu dobiš, je neprecenljiva. Pred oratorijem se pripravljamo, vsi vlagamo čas in energijo v skupni cilj, med oratorijem pa se ves teden družimo. Skupaj smo vse do polnoči (tudi ko nas župnik že usmerja proti domu). Koliko prijateljstev se je že spletlo med animatorji na oratoriju, nekatera so ostala tudi za življenje. Vsi si želimo skupnosti, v kateri se počutiš sprejetega, vsi si želimo občutka povezanosti, in to večina animatorjev tu dobi. To nas povezuje. Mnogim animatorjem je ta teden odklop od njihovega življenja, saj ne počneš nič drugega, kar po navadi. Nekaterim je to sprva čudno, mnogim pa je potem tudi kar težko iti nazaj v 'normalno' življenje. Veliko pa nam pomeni tudi, ko se nam starši zahvalijo, mogoče s pecivi ali kako drugače. Kakšen starš na koncu vseeno pride do nas in reče: 'Hvala za ves trud.' Takrat solze ne ostanejo zadržane in jih res ni treba skrivati. So prikaz najlepših občutkov, ker nam je na oratoriju tako lepo in ker nas gane, da kdo pa le opazi ves naš trud. In to še pove.«