Zelišča

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 29. julij 2023 / 10:55

Poletje je čas, ko lahko nabiramo zdravilna zelišča, jih sušimo in pripravljamo za zimo. Ko nabiram zelišča in jih pripravljam, se počutim kot teta Pehta. Prva spomladna roža, ki sem jo nabrala in posušila, je bil pljučnik. Raste na jasi ob gozdnem robu, ima vijolično-rožnate in modrikaste cvetove. Zelišča posušim v nizkih škatlah v garaži. Posušena spravim v steklene kozarce in jih hranim. Morda bi bilo še bolje hraniti jih v papirnatih vrečah ali vrečah iz blaga, da bi lahko dihala. Sedaj jih imam v steklu. Na vrtu režem meliso in meto, več je mete. Tudi ta je že posušena, rasla pa bo vsaj do oktobra. Nabrala sem bezeg. Nisem še prišla do materine dušice. Letošnje poletje je deževno in muhasto. Morda bom morala višje v hrib, da bom še dobila to drobceno rožico. Imam tri rastišča, za katera vem, da tam uspeva, Krvavec, Kofce in Soriška planina. Nekje jo bom že dobila. Moja učiteljica klavirja je bila sestra uršulinka. Imela je prijateljico, ki je poleti pasla krave in druge živali na Dolgi njivi za Krvavcem. Bila je zelo posebna ženska, ki so jo poznali daleč naokrog. Čez poletje je živela na Dolgi njivi skupaj s psom, oslom in svojo čredo krav. Spomnim se, da je prišla kdaj k sestri v samostan in pripovedovala o tej planini. Nekdo je o tej pastirici napisal pesem, moja učiteljica klavirja jo je uglasbila. Večkrat sva jo prepevali, zato jo znam še danes. Ko po planinah nabiram rože, se vedno spomnim na to žensko, svoje ure klavirja in si prepevam pesmico. Takole gre:

Za Krvavcem je dolina,
kakor zibelka se zdi,
s cvetjem pisanim postlana,
ruševje krog nje šumi.
In nebo nad njo je sinje,
ko pomladni encijan.
Sonce mlad metulj prihaja,
pit medico dan na dan.
Tamkaj Čeri z L. pase,
dobra volja tam živi.
Pridi pa se razveseli, če srce
te kdaj boli.

(avtor besedila meni neznan)

Tako bom tudi letos šla v planine nabirat rože. Poleg materine dušice bom nabrala še hribsko reso in srčno moč. Medvedove tace pa sem zamudila. Takrat se zame čas ustavi. Ne vem, zakaj si ne omislim, da bi več časa preživela v hribih in vonjala te cvetlice. Običajno gre kdo z mano. Otroci pomagajo, me gledajo, zagotovo pa niso tako navdušeni, kot sem jaz. Potem je hitro slaba volja, priganjanje in nerganje. Jaz bi se pa kar ulegla na cvetlično preprogo in vonjala duh miru, spokojnosti. Vonjala bi občutek, ko ni naglice, ko se čas ustavi. Zdi se mi, da je zdravilna moč rastlin že v samem nabiranju, odločitvi, da greš in si vzameš čas, delaš nekaj, kar ti je všeč. Seveda vsi nimajo tega privilegija, volje, možnosti ali ne morejo več hoditi v hribe in si pripravljati zaloge zdravilnih rožic za zimo. Lahko jih kupimo na tržnicah, v trgovinah, morda komu naročimo, da to naredi namesto nas. Zame je to eno najlepših poletnih opravil.