Srečneža sva
Sva ali nisva – za to sva odgovorna oba zakonca. Oba imava lahko srečno dolgoročno skupno bivanje ali pa sva bolj podobna »podrti drvarnici«. V prejšnjem članku smo omenili nekaj načinov za srečen zakon: drug drugemu sta najboljša prijatelja, podarita si čas, delajta, kar sta pred mnogimi leti, prijaznost, mož naj poskrbi, da bo žena cenjena in ljubljena, žena pa naj pohvali in spoštuje moža.
Srečneža sva, če sva se dobila dva, ki naju je združila narava – da sva bila vsaj na začetku zaljubljena. Da je delovala kemija, pravimo. Potem je vse lažje. Nekateri so »se vzeli« zaradi prezgodnje nosečnosti, zaradi premoženja, denarja, v preteklosti zaradi staršev ali ker je bil drugi pravi po družbenih merilih. Če ni kemije, če ni ljubezni, je zakon ena sama muka, prilagajanje, potrpljenje in na koncu trpljenje. Srečni zakonci povedo, da se veliko pogovarjajo. V pogovoru je mnogo pomembnejše poslušanje kot govorjenje. Velja za oba. Biti slišan in razumljen pomirja. V miru se da vse dogovoriti in izpeljati. Nekateri posebej poudarijo, da so sitni in tečni, kadar so lačni ali utrujeni. Zato nikoli ne načenjajo neprijetnih tem lačni in utrujeni. In glavne odločitve vsakega posameznika in cele družine dolgoročni srečneži sprejemajo skupaj. Ne zaradi delitve krivde v primeru neuspeha, temveč zaradi moči. Skupaj sta močnejša, več vesta, ženske znajo razmišljati bolj dolgoročno, moški smo boljši pri izvedbi. Delujejo kot celota, kar je bolje za oba.
Srečni zakonci poročajo, da imajo precej podobne vrednote, npr. podoben odnos do otrok in vzgoje, denarja, religije, prostega časa. Seveda drug drugemu dopuščata lastne poglede na svet, lastne hobije, lastno kariero, le dobro je različnosti uskladiti. Razlike v začetku niso moteče, z leti postanejo vedno bolj. Zato dolgoročni srečneži teh razlik ne zanikajo, si jih dopuščajo, vendar vsak svoje moteče razlike odpravlja. Ni stvari, ki naj se ji ne bi posvetila. Molk in izogibanje bolečim temam uničuje dober in dolgoročen odnos. Zato je velik zaviralec sreče v zakonu neizgovorjeno, kar nosimo v sebi. To so lahko slabe izkušnje iz primarne družine, ki jih ne želimo pogrevati, saj je bilo prehudo. Običajno nočemo govoriti o težkih najinih dogodkih. Dogodki so minili, vendar ostajajo neizgovorjena čustva, ki tako zelo močno vplivajo na prikrito vzdušje v meni in nama. Dogodke celo res pozabimo, potlačena čustva pa živijo naprej v človeku. Npr. da sta se pred mnogimi leti odločila za splav, boleči spomini pa v enem od vaju ostajajo; sramotenje, ker v času finančne krize partnerju ni uspelo zaslužiti veliko denarja; norčevanje iz postave; tožarjenje partnerjevi mami, čeprav tega ne dela več; odpoved karieri zaradi otrok, pa tega parter še danes ne prepozna; alkohol pred leti …