Mednarodni prostovoljni tabori

Besedilo: Uroš Brankovič
Kategorija: Gorenjska / sobota, 26. maj 2007 / 06:00

Pomagaj zgraditi muzej na prostem in poučevati romunske otroke... in spoznal boš sebe in svet

Ko pravimo, da nas potovanja notranje bogatijo, to zagotovo velja za mednarodne prostovoljne tabore mreže SCI. Mladi po letih in srcu se vključujejo v krčenja zaraščenega otoka na ustju Donave, pripravo kulturnega festivala skupaj z mladimi v Siriji ter snemanje etnološkega filma o sirarstvu na Veliki planini. V prepletanju skupinskega dela udeležencev iz desetih in več držav ter kulture gostiteljev je spoznavanje nove dežele in prijateljev ter samega sebe nekaj posebnega.

Cilji taborov, ki jih v Sloveniji kot članica mednarodne mreže SCI koordinira organizacija Voluntariat, so pomoč lokalnim skupnostmi v okoli petdesetih državah ter promoviranje sodelovanja ljudi raznih narodnosti, kultur in političnih pogledov. Vse v prepričanju, da sodelovanje med raznimi nacionalnimi skupinami lahko vodi k sožitju in mirnemu reševanju konfliktov med narodi. Mednarodno prostovoljno delo je tako koristno za osebnostni razvoj posameznika kot tudi promocijo družbene pravičnosti, medkulturno učenje, trajnostnega razvoja in vzgojo za mir in strpnost. Obrobnim družbenim skupinam pomoči ne nudijo finančno ali materialno, temveč preko prostovoljcev, ki v državah na vseh celinah uporabljajo svoje znanje, izkušnje in delo v neprofitnih projektih socialnega, kulturnega ali ekološkega značaja.

Po besedah Primoža Pipana, udeleženca in organizatorja taborov, v grobem obstajata dve vrsti taborov, fizično delo in socialni tabori. K slednjim spadajo tudi tabori za ekologijo, pomoč družbenim skupinam na robu ter delo z otroki. «Jaz sem se vedno odločil za fizično delo – za razgibavanje skratka. V kraju Čierny Balog na Slovaškem smo delali na ozkotirni turistični železnici, po kateri starosvetna lokomotiva na paro prevaža turiste. Naredili smo tudi gozdno pot za potrebe bližnjega mladinskega klimatskega zdravilišča. V Bolgariji smo delali v narodnem parku Sinite Kamani, kjer smo markirali planinske poti in pospravljali divja odlagališča odpadkov. V mestu Perejslav Khmelnitsky (ura vožnje od Kijeva) v Ukrajini pa smo bili vključeni v nastajanje muzeja na prostem. Pomagali smo graditi tradicionalno hišo iz blata, slame, žaganja in vode ter barvali ostale zgradbe.» Prav posebno doživetje je bil tabor v Avstraliji, kjer je bil Primož vodja 250 prostovoljcev iz vsega sveta, ki so nudili podporo 3500 kolesarjem na osemdnevnem kolesarjenu Great Victorian Bike Ride. «Delili smo hrano, organizirali postavljanje šotorov, mobilnih sanitarij, urejali promet.»

Večina taborov je v Evropi, Severni Ameriki ali nekdanji Sovjetski zvezi. Obstajajo pa tudi bolj eksotični tabori, v Indiji, Jugovzhodni Aziji, Srednji Ameriki ... Praviloma naj bi se pred odhodom v slednje udeležil vsaj enega tabora v Evropi. Tudi zato, da se izkaže, ali nekomu taki projekti sploh odgovarjajo. Sem sodijo še dodatni pripravljalni seminarji, kjer se udeleženci seznanijo s tamkajšnjo kulturo, da so bolje pripravljeni na morebitni kulturni šok.

Koliko se na taborih dela, je odvisno tudi od vodij in od kulturnega okolja v državi gostiteljici. Število delovnih ur je odvisno od tabora do tabora, od štirih do največ osem ur, v povprečju pa pet do šest ur na dan. Veliko je odvisno od tega, ali je delo dobro ali slabo organizirano. V praksi to lahko pomeni, da delaš tudi po eno uro na dan. Vsaj en dan v tednu mora biti dela prost, lahko pa iznajdljivi taborovodja in organizator poskrbita za večjo fleksibilnost, za obisk kakšnih prireditev, muzejev,…

Kulturno potovanje, osebna rast, zabava …

Razlogi za sodelovanje so po mnenju Primoža tako osebni kot humanitarni in jih je mogoče s tabori zelo dobro združiti. Ali drugače, se zabavati in imeti ''fajn'' ter zraven narediti še kaj koristnega.

»Nekateri si tabor vzamejo kot nabiranje izkušenj ali kot prakso, naprimer če nekdo študira socialno delo in pomaga beguncem v begunskem centru, če študira zdravstveno nego in pomaga invalidom.« O tem pravi Primož, ki zdaj dela na Geografskem inštitutu Antona Melika.

Tabori se izkažejo tudi kot idealna poceni poletna šola tujega jezika. V primerjavi z raznimi jezikovnimi tečaji v Angliji, Nemčiji ali Franciji je to neprimerljivo cenejša varianta, ki je hkrati tudi najbolj učinkovita. Uradni jezik na taborih je namreč angleščina, če v opisu tabora ne piše drugače. Kar pomeni, da je na taborih v Franciji lahko uradni jezik tabora francoščina, v Nemčiji, Avstriji, Švici nemščina, španščina v špansko govorečih državah in ruščina v Rusiji. Tabor je pogosto celo boljša izbira, saj si prisiljen v neprestano konverzacijo, česar je v pravih jezikovnih šolah dejansko precej manj.

Cena prijavnine je od 80 evrov za tiste navadne, npr. v Evropi, Severni Ameriki in tudi Japonski, da bolj «ekostične» pa 105 evrov. Včasih v opisu tabora piše, da je treba tudi tam prispevati manjšo kotizacijo, največkrat do 40 evrov. To še posebno velja za revnejše drzave, kjer organzatorji taborov ne morejo dobiti kakšnih pretiranih sponzorskih sredstev.

Praviloma so prav tabori najboljši način spoznavanja ''prave'' Nemčije, Rusije, Češke … Domačinom so zaradi svojega poslanstva in preprostosti blizu, svoje pa k privlačnosti doda tudi pisana mešanica prostovoljcev od Japonske, Nemčije do Islandije.

»Domačini že kar sami zahajajo v tabor. V Ukrajini je neki domačin povabil vse udeležence tabora (18 oseb!) na tradicionalno ukrajinsko večerjo v svoje blokovsko stanovanje na vsega skupaj 50 kvadratnih metrih. Ni manjkalo ne tradicionalne hrane ne pijače. Drugače pa smo obiskali kakšen lokalni sejem festival, turistično znamenitost …,« svojo izkušnjo iz še premalo poznane vzhodne Evrope obudi Primož.

Pri izbiri tabora je sam izbiral tako, da je potoval v državo, kjer še ni bil (Slovaška, Bolgarija, Ukrajina), se nato v dvotedenskem taboru privadil na lokalne razmere ter potem po državi na primer naprej. Seveda je močna spodbuda tudi želja spoznati nove ljudi iz različnih držav, pridobiti nove prijatelje. «Tabori so praktični, namesto da potuješ v deset, petnajst držav, ljudje iz prav toliko držav pridejo na eno mesto in tam lahko zveš marsikaj zanimivega o njihovih državah, kulturi, šalah - smeha seveda ne manjka. In na taboru dobiš nove prijatelje, vsak iz druge države. Torej imaš petnajst novih ambasad, kjer lahko zastonj prespiš. Seveda tudi tvoje domovanje postane neke vrste ambasada,» razlaga malo v šali.

Organizirati mednarodni tabor v svojem kraju

Udeležba na več Voluntariatovih taborih seveda prinese izkušnje in navdušenje, tako da mariskateri udeleženec razmišlja o organizaciji kakšnega v svoji deželi ali celo kraju.

Pri Primožu se je želja po novih izzivih in izkušnjah ter simpatija do Sečoveljskih solin idealno ujela s tihimi načrti vodstva Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana, ki upravlja tudi z Muzejem solinarstva v Sečoveljskih solinah. Že nekaj let si prizadevajo, da bi skansen oz. muzej na prostem spravili v dejanski pogon. «Ko sva jim s prijateljem Urošem Koširjem predstavila idejo o taboru, kjer bi udeleženci pobirali sol na tradicionalen način, obnavljali nasipe in s tem reklamirali muzej, so bili seveda takoj za. Lep je občutek, če vidiš, da so tabori Muzeju solinarstva tako dali neko novo dodano vrednost in vsebino.»

Med nabolj zanimivimi tabori v Sloveniji je tudi tisti v naselju Pušča pri Murski Soboti, ki je namenjen animaciji romski otrok. Povsem glasben je bil tabor v Svetinju pri Jeruzalemu v Slovenskih Goricah. Tam so udeleženci, ki so seveda morali znati igrati inštrumente, v času tabora celo posneli CD in nastopali po raznih krajih v Sloveniji. V Ljubljani, v Fužinah, tradicionalno poteka tabor v organizaciji društva Sezam, kjer prostovoljci animirajo otroke, ki drugače ne gredo na počitnice. Tabor Pride Parade skozi svoje prostovoljce pomaga pri pripravi in izvedbi festivala Parada Ponosa (Pride parade).

Vsem starim in novim organizatorjem Voluntariat priskrbi prostovoljce prek mreže, ki jo nudi nevladna organizacija Service Civil International (SCI), ki se s tovrstnimi projekti ukvarja že 80 let. Zlasti začetnikom ali v novih članicah mreže daje podporo organizatorju z nasveti, izobraževanjem ter priskrbi taborovodje. Organizator pa mora zagotoviti delo, ki je smiselno, namestitev za prostovoljce in finančna in materialna sredstva za izvedbo programa tabora.

In tako vsak tabor daje tako prostovoljcem kot tudi organizatorjem neprecenljive izkušnje iz dela v pravem timu. «Naučiš se strpnosti, potrpežljivosti. Hkrati pa se tudi zaveš, da mora nekdo nekje na svetu, pogosto niti ne tako daleč od doma, mesec preživeti z mesečno plačo dvesto evrov. Tabori ti razširjajo obzorja in dajo misliti, da doma vendarle ni tako slabo, ter da lahko tudi sam marsikaj narediš, da se stvari tudi kje drugje zboljšajo,» pravi Primož.

In še najlepši spomin? «Da je možno preživeti dva tedna kot solinar v Sečoveljski solinah, brez elektrike, hladilnika in klasične kopalnice, kaj koristnega narediti ter se zraven še imeti «fajn». Eden izmed udeležence ni znal plavati, pa se je oziroma smo ga soudeleženci v času tabora naučili.»