Poštenje je največja vrednota

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. junij 2023 / 07:13

Boris Šetina, upokojeni vrhovni državni tožilec, je v Radovljico pred več kot šestdesetimi leti prišel kot mlad državni uslužbenec in ostal za zmeraj. Sredi maja je v krogu svoje številne družine praznoval devetdeset let. Svojci so mu ob prazniku pripravili knjižico, v kateri so popisani in dokumentirani njegovi spomini na izjemen čas otroštva, ki ga je preživel v Črnomlju.

Otroštvo je preživel v Črnomlju, z mamo, po rodu Čehinjo, in njeno sestro. Njegove tri sestre so, ko se je rodil, že študirale na učiteljišču. Oče mu je umrl, ko je bil star komaj leto dni.

Na otroštvo v vili, ki jo je v Beli krajini zgradil oče in kamor so se vselili po njegovi smrti leta 1934, ima lepe spomine.

V spominih na življenje v Črnomlju, ki jih je po njegovem nareku zapisal vnuk, opisuje tudi obdobje italijanske okupacije, ko so del njihove hiše zasedli vojaki, pa tudi čas, ko je po kapitulacije leta 1943 zavladala partizanska oblast. »Sredi okupirane Evrope je živela živahna svobodna deželica z bogatim kulturnim utripom. V naši hiši so stanovali kulturniki, med njimi pisatelj Tone Seliškar, pesnik Matej Bor, slikar Dore Klemenčič - Maj, filozof Josip Vidmar, operna pevka Nada Stritar in njene sestre, pa tudi piloti, ki so se odpravljali v tujino. Za bivanje v lepih spalnicah s čisto posteljnino in dobro hrano so mami izrazili globoko hvaležnost. Vse zahvale je zbrala v spominski knjigi, ki je danes družinski zaklad,« opisuje.

Za vaje, se spomni, so glasbeniki uporabljali družinski klavir, zlasti je na njem komponiral znameniti skladatelj Marjan Kozina, ki je bil mami Blaženi zelo hvaležen za oskrbo. »Nekoč ji je rekel: 'Tovarišica Blažena, kako naj povrnem vsaj malo tega, kar si storila za partizane?' Mati je odvrnila: 'Saj rada pomagam, toda če res želiš nekaj narediti zame, prosim, poučuj violino mojega sina.' Zaprepaščen sem ugotovil, da sta sklenila pakt – in tako sem postal žrtev partizanske hvaležnosti,« hudomušno zaključi.

V Radovljico ste bili poslani kot mlad tožilec, kmalu po diplomi na Ljubljanski pravni fakulteti.

Tako je. Imel sem veliko, veliko srečo, da so me poslali prav sem. Še se spomnim, kako sem se prvič v življenju sem pripeljal z vlakom in iskal, kje je sodnija. Razgledal sem se okoli sebe in nisem mogel verjeti, da obstaja kaj tako lepega, kot je to mesto. To, da sem dobil službo v Radovljici, je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Dali so mi sobico nad zapori, ki je bila v bistvu arhiv, kamor so mi postavili vojaško posteljo. Kmalu se mi je z najinima hčerkama Mojco in Marušo – Manca se je rodila kasneje - pridružila žena Meta, ki je bila večino svoje pravne kariere sodnica v Radovljici. Tu sva se ustalila in ustvarila dom.

Na tožilstvu v Radovljici sem ostal sem 13 let – kot okrajni javni tožilec, kot se nam je reklo takrat. Večinoma sam, kar je bila dobra popotnica za naprej; vse življenje sem bil nato samostojen.

Potem sem odšel v na vrhovno državno tožilstvo, leta 1973. Ostal sem do leta 2003. V Ljubljano smo se dolgo vozili z ekspres in brzimi vlaki, mednarodnimi, ki so se ustavljali tudi tu. Istanbul Ekspres, Atene ... Vsakih dvajset minut je pripeljal kakšen, mi, domačini, pa smo lahko kupovali vozovnice po posebni tarifi in bili v pol ure v Ljubljani. Si predstavljate?

Krajše obdobje ste zapustili tožilske vode in bili župan tedanje velike Občine Radovljica

Da, v začetku osemdesetih, bolj po spletu okoliščin in ne za prav dolgo.

Vedno ste v vsaki situaciji našli izziv, tudi v tej službi?

Da, to pa drži ... izzive sem res vedno iskal. In če sem se že enkrat znašel na mestu župana, sem se tudi pošteno lotil dela. To je bilo obdobje, ko se je začel podirati stari svet in je nastajal novi. Morda je iz tistega obdobja najbolj zanimivo to, kar se je dogajalo v odboru za narodno obrambo. Veliko sredstev smo usmerjali v zaloge orožja. Teritorialna obramba je že takrat vedela, kaj se pripravlja.

Sicer pa sem se, pravnik po izobrazbi in po naravi, lotil postavljanja strukture občine: najprej statuta občine in potem njegove implementacije v življenje. Iz sistema smo želeli iztisniti najboljše, omejevali smo vpliv partije, kjer je bilo mogoče, poudarjali samostojnost različnih delovnih teles, da so lažje delovala.

A vendar ste se kmalu vrnili v tožilske vode. S čim ste se na vrhovnem tožilstvu največ ukvarjali?

Zelo kmalu smo postali izključno varuh zakonitosti. Naša naloga je bila, da z vidika zakonitosti spremljamo sodne odločbe. Veliko sem se ukvarjal z izobraževanjem in skrbjo za strokovno izpopolnjevanje kadrov. Sodelovali smo v komisiji za pogojne odpuste po polovici prestane kazni.

Upokojili ste se pri 70 letih s 44 leti delovne dobe. Ste šli težko v pokoj?

Ne, to pa ne. Biti tožilec ni poklic, v katerem bi človek užival  ...

Zakaj ne?

Ker s svojim pregonom ljudi spravljaš v obup. Ampak tako je sistemsko določeno in to je delo, ki ga pač nekdo mora opravljati. Jaz sem ga več kot štiri desetletja. Pri lažjih primerih sem skušal biti čim bolj blag, pa vem, da to vsem ni bilo prav. Kaj bom ljudi delal kriminalce zaradi drobnih priložnostnih kraj ali majhnih prometnih nesreč, sem si mislil ... Še danes sem prepričan, da mora biti tožilec tankočuten pri svojih presojah. Ne verjamem v vzgojne učinke kazni, tudi sodobna kriminologija govori o tem in ne nazadnje zgodovina: ko so ljudem zaradi tatvin sekali roke, kriminala ni bilo nič manj. Po drugi strani pa s kaznimi tudi ne moreš spremeniti človeka. Pošlješ ga v zapor, kjer pride v visoko šolo kriminala.

Pa ste se v zasebnem življenju obremenjevali s tistim, kar ste videli, slišali ali brali v službi?

Prizadeli so me povojni poboji, za katere prej nisem vedel. Ogorčen sem bil nad množičnim pobijanjem, to je nedopustno dejanje. Tudi z vidika vojnega prava. Vsaj minimalni sodni ukrepi bi morali biti izrečeni. Videti tista brezna, v katera so jih zmetali, je bilo težko, ne le zame, tudi za moje kolege.

Veliko sem delal pri spreminjanju odločb, po katerih so bili po vojni kaznovani tisti, ki se jim je očitalo, da so sodelovali z okupatorjem.

Pa je vendarle kaj, kar vam je bilo pri vašem poklicu všeč?

Prav nič. Sem pa ves čas zelo pošteno delal. Da je poštenje največja vrednota, so me naučili doma. Če ga zapraviš, ga nikoli ne dobiš nazaj. Moja mama je bila zelo odločna in pogumna ženska. Med vojno so jo Italijani dvakrat zaprli za teden dni. Prvič, ko ni dovolila, da bi sestra podpisala izjavo, da so našo hišo izropali cigani, če pa smo videli, da so stvari iz nje nosili vojaki, in drugič, ko je ugotovila, da je radio, ki nam ga je zaplenila vojska, pristal v stanovanju neke domačinke, čemur se je na kvesturi odločno uprla z argumentom, da njenega radia pa italijanska vlačuga že ne bo poslušala.

Koliko spremljate aktualno družbeno dogajanje?

Spremljam, prek televizije in dnevnih časopisov. Držim z novinarji, mislim, da imajo prav. So sedma sila z veliko močjo in poštenega novinarja je treba zaščititi. Če se podre pošteno, neodvisno novinarstvo, se sesuje ves sistem.

Pa konjički?

Redno in z veseljem si kuham. Vedno sem tudi rad delal z rokami, zato grem pogosto v delavnico, kjer kaj popravljam. Po upokojitvi sem vse do epidemije enkrat na teden delal v restavratorski delavnici profesorja Zidarja v Ivančni Gorici. Restavratorstva sem se naučil prav pri njem, na univerzi za tretje življenjsko obdobje. In strašno rad hodim na fitnes, že dvajset let. Da, to dvoje sta moji veliki ljubezni.

Najbolj pa sem srečen, ker sem obkrožen s svojo družino, hčerami in zeti, vnuki, njihovimi partnerkami, pravnukoma ... Vsak dan se družimo, pogovarjamo, si pomagamo. Prav to je ublažilo veliko praznino, ki je nastala po smrti moje žene Mete.