Spremembe pri učencih so že zdaj neverjetne

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. avgust 2007 / 06:00

Osnovna šola Preserje pri Radomljah bo septembra postala prva Glasserjeva kakovostna šola pri nas in v Evropi. Za kakšne spremembe v vzgoji in izobraževanju gre, smo vprašali pobudnico projekta, ravnateljico Ano Nušo Kern.

Kdo je William Glasser in kaj je bistvo njegove teorije?

"Dr. William Glasser je ameriški psiholog, star že 84 let, ki je v svoji dolgoletni praksi razvil teorijo izbire. Ta teorija temelji na prepričanju, da je vsak posameznik odgovoren za svoje vedenje in da smo ljudje družabna bitja, ki moramo doseči zadovoljujoče odnose, drugače smo nesrečni. Teorija izbire razlaga naše vedenje, zato se je za uspešno izkazala povsod, kjer so v ospredju odnosi, komunikacija."

Zakaj ste se odločili na vaši šoli slediti tej teoriji?

"Ko sem pred desetimi leti prišla nazaj na to šolo kot ravnateljica – že prej sem tu delala kot učiteljica - me je zmotilo to, da je bilo ozračje na šoli drugačno. Ljudje so bili isti, torej se je moralo spremeniti nekaj drugega. In res je v tem času prišlo do osamosvojitve Slovenije in družbena klima se je občutno spremenila. V ospredje so prišle druge vrednote, življenje je začelo kazati, da za uspeh ne potrebujemo znanja, ampak druge veščine. Vse to se je odražalo v šoli, v odnosu staršev, obnašanju otrok. Šola je izgubila ugled, ki ga je nekdaj imela, učitelji se v novih razmerah preprosto niso več znašli. Tako sem začela razmišljati, da bo nekaj treba narediti, drugače bomo čez pet let učitelji v šoli le še zato, da bomo krotili otroke."

Kako teorija izbire lahko izboljša učni proces?

"Včasih je veljalo, da naj v šoli le učijo, ne pa vzgajajo, a ni mogoče učiti, ne da bi zraven tudi vzgajali. To umetno ločevanje mi ni bilo všeč. Teorija izbire tega ne loči, vse je prepleteno in povezano. Skozi to, kako jih učimo, učence navajamo, da je znanje vrednota, spodbujamo njihovo radovednost in raziskovanje, s tem pa dosežemo, da se dobro počutijo in takrat ne iščejo prepirov in pozornosti. "

Kako ste to prenesli na šolo?

"Ko sem se sama spoznala z Glasserjem, sem teorijo najprej predstavila kolektivu in organizirala prvo izobraževanje, na katerega so bili vabljeni vsi učitelji, ki so želeli. Povsem prostovoljno, saj je prav v tem bistvo teorije izbire. Nobene prisile, saj prisila ubije vsako ustvarjalnost in inovativnost."

Kakšen je bil odziv?

"Leta 2002 je izobraževanje začelo deset učiteljev in bili so tako navdušeni, da so za seboj potegnili vse druge. Danes je izobraževanje zaključilo že 95 odstotkov oziroma 49 učiteljev na naši šoli."

Izobraževanje pa ni tako preprosto, kajne?

"Traja dve leti, to želim poudariti, da ne bo kdo mislil, da gre le za kakšen seminar. Na delavnicah, predavanjih in seminarjih se prvo leto veliko dela na sebi in lastnih pričakovanjih in vedenjskih vzorcih, drugo leto pa gre za poudarek na odnosih v šoli. Nenehno se je treba izobraževati; to je zelo aktivno delo, ki praktično nikdar ni končano."

Ena od glavnih značilnosti Glasserjeve kakovostne šole je tudi ukinjanje kazni, saj naj te ne bi imele smisla.

"Ukori in druge kazni drastično upadajo. Leta 2001 je bilo vseh kazni 63, letos pa le še 27, čeprav bomo šele letos temu začeli dajati poseben poudarek. Od 677 učencev jih je bilo letos kakorkoli kaznovanih le 19. "

Kako na učence vpliva védenje, da jih ne čakajo kazni?

"Če učenec naredi nekaj narobe, se je treba z njim pogovoriti. Učence navajamo, da konflikt rešijo med sabo, da se pogovorijo z učiteljem. Teorija izbire uči, da imam vsak od nas pet potreb – po preživetju, ljubezni, moči, zabavi in svobodi. Bistven premik pri vsem je to, da so učitelji prepoznali, da otrok, ki se vede neprimerno, išče zadovoljitev ene od teh potreb in nima nič osebno proti njim. Najprej je treba raziskati, kaj otroku v tem okolju manjka in kaj lahko naredimo, da se bo dobro počutil. "

Tudi ocen naj ne bi bilo več.

"S tem ko otroka ocenimo, omejimo njegovo znanje, isti trenutek se neha učiti, čeprav zgornja meja znanja ne obstaja; torej s tem zatremo nadaljnjo ustvarjalnost, zanimanje. V Glasserjevi šoli ocen res ni, a v našem šolskem sistemu brez tega še ne gre. Slovenska družba je namreč zelo naravnana k tekmovalnosti, primerjavam, sistemu nagrajevanja in kaznovanja. Mi se trudimo učencu vedno dati drugo možnost. Če torej dobi slabo oceno, jo lahko popravi."

Takšen pristop učiteljem gotovo jemlje veliko dodatnega časa.

"Že, a ne na dolgi rok. Če bomo to uvedli že v prvem razredu, bodo učenci že znali komunicirati na tak način. Na vseh ravneh je zelo pomembna faza zaupanja. Če bo učenec zaupal učitelju in če bo učitelj prepoznal, kaj učencu manjka, in mu znal zato pomagati, težav ne bo več."

Zdi se, da je teorija usmerjena k slabšim, konfliktnejšim učencem. Kaj pa dobrega ponuja najboljšim?

"Tudi sama sem bila pridna in uspešna učenka, pa se v šoli nikdar nisem dobro počutila. In verjetno je tudi danes veliko odličnih učencev, ki ne hodijo radi v šolo. Tem otrokom z dobrimi odnosi omogočimo, da se v šoli dobro počutijo, če se dobro počutijo, bodo veliko sodelovali, tudi s tistimi manj uspešnimi, in pri tem bodo tudi sami napredovali. Poleg tega jim omogočamo različne aktivnosti, kjer lahko napredujejo do svojih lastnih mej, ne do tam, kjer jih mi omejimo z oceno. Če učenec naredi nekaj narobe, se je treba z njim pogovoriti. Učence navajamo, da konflikt rešijo med sabo, da se pogovorijo z učiteljem."

Kakšne spremembe ste pri učencih že opazili?

"Največji premik je opazen pri zadnjih dveh generacijah devetošolcev in kar ne morem verjeti, da so take spremembe možne, sploh zdaj, ko smo šele na začetku. Premik v komunikaciji do učencev je pripeljal do tega, da smo dobili dve generaciji neverjetno ustvarjalnih devetošolcev, ki so samoiniciativno začeli izvajati različne aktivnosti. Pripravili so proslavo za nas, učitelje, mlajši in starejši učenci sami pripravljajo delavnice, izlete, aktivnosti. Pobuda zdaj prihaja s strani učencev, ne s strani učitelja."

Zakaj menite, da se teorija izbire ni razširila tudi na druge slovenske šole?

"Ne vem. Vsak ravnatelj si mora zamisliti, kako bo določene stvari izpeljal, imeti mora vizijo, četudi ta ni zapisana. Zakaj smo tukaj? Zato, da bodo otroci nekaj znali in da bodo to znanje znali uporabiti. Zato nas družba plačuje in mi moramo narediti vse, da bo tako. Na naši šoli so bili odnosi v kolektivu vedno dobri, zato so bile te spremembe bolje sprejete. Lani sem na srečanju slovenskih ravnateljev pripravila predavanje o teoriji izbire. Kolegi so bili navdušeni, a očitno teorije ne prepoznajo kot pozitivne spremembe, ki bi jo lahko uvedli v svoje šole."

Kako so vaša prizadevanja sprejeli starši?

"Sodelovanje s starši je izjemno pomembno, saj morajo prepoznati, da zares veliko delamo v dobro njihovih otrok, saj bomo tako vzpostavili zaupanje, ki bo spremenilo njihov pogled na šolo. Ko bodo imeli starši dobro mnenje o šoli, bodo tak odnos imeli tudi otroci. To verigo želimo skleniti. Komunikacija s starši je zdaj za sto odstotkov boljša, tudi če gre kaj narobe. Vse te malenkosti gradijo skupnost, ki si zaupa, in to vse zato, da bomo otroke opremili z znanjem in samozavestjo, ki jim bosta pomagala v življenju."