Kako ponosna bi bila drug na drugega

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. junij 2023 / 12:57

Cynthia Belar je Američanka, upokojena profesorica psihologije, ki je večino delovnih let preživela kot raziskovalka in predavateljica na univerzi na Floridi. Po očetu je tudi Slovenka, je namreč vnukinja enega od prvih pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, znamenitega seizmologa in naravovarstvenika Albina Belarja.

Znanstvenik in naravovarstvenik, seizmolog dr. Albin Belar (1864–1939) je v družinski vili v Podhomu živel med letoma 1919 in 1930. Tja se je preselil po tem, ko so ga tedanji oblastniki ožigosali za nemškutarja, ga na silo upokojili, mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani.

Rodil se je kot edinec v družini Leopolda Belarja, šolnika, ravnatelja in skladatelja. Iz naravoslovja je doktoriral na Dunaju, leta 1897 je na Vegovi ulici v Ljubljani ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh. Poleg znanosti je Belar oboževal naravo; je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in s tem pobudnik ustanovitve današnjega Triglavskega narodnega parka.

Da bi poskrbela za družino, je njegova žena s tremi otroki – dvema sinovoma in hčerko, takrat starimi 19, 16 in 14 let – po prvi svetovni vojni odšla v ZDA. Belar, ki so mu odvzeli potni list, je z njimi ostal v tesnem stiku le še s pismi, videli se niso nikoli več.

Žena in otroci so, prepričani, da v Jugoslaviji niso zaželeni, za zmeraj ostali v Ameriki. Vse do preloma tisočletja, ko je ena od dveh Belarjevih vnukinj, dr. Cynthia Dare Belar, navezala stike s staro domovino, kot so ji rekli v pogovorih doma na Floridi. Tudi letos je bila spoštovana gostja nedavno končanih Belarjevih dni, ki jih v Trenti organizira Triglavski narodni park.

Ste hči najstarejšega od treh otrok Albina Belarja, Herberta. Ste kot otrok poznali zgodovino in izvor svoje družine po očetovi strani?

Seveda, vsi smo poznali to žalostno zgodbo o starem očetu, ki so mu odvzeli potni list in se ni smel združiti s svojo družino v ZDA ... Odraščala sem z babico, še vedno imam poročni prstan, ki ji ga je dal stari oče, in tudi mnogo drugi stvari, vse so shranili. Babica je s seboj prinesla svoje šolske zvezke, Albinove zapiske iz vojske, imamo rojstne liste vseh treh Belarjevih otrok, violino Albinovega očeta, skladatelja Leopolda Belarja, pa pisma, ki jih je v Albin pošiljal družini v Ameriko ... Babica je umrla leta 1970, moja mama dobrih dvajset let kasneje – in od takrat sta oče in stric Eric živela pri meni. Po očetovi smrti leta 1997 družinsko dediščino hranim jaz, pa tudi vse spomine. Oče mi je vse življenje pripovedoval o »stari deželi« (old country), o soteski Vintgar, kjer se je igral, o vili, o težkih časih med vojno. In kako so se preselili v Podhom, v vilo, ki je bila zgrajena z dediščino moje babice. Ded Albin je umrl pred mojim rojstvom, leta 1939, tako da nikoli ni vedel zame. Babica je in zelo sva si bili blizu.

Torej se niti vaš oče ni nikoli vrnil v Slovenijo?

Ne. Je pa ves čas mislil na staro domovino. Ko sem odraščala, je gradil jadrnico. Z mislijo, da bo nekoč z njo plul po Jadranu. Oboževal je jadranje, pred odhodom v Ameriko je obiskoval mornariško akademijo na Reki, in sanjal je o tem, da bo prišel nazaj. Ampak potem je Jugoslavija postala komunistična država, oče pa je bil znanstvenik, ki je delal tudi pri zaupnih državnih projektih, zaradi česar ni želel imeti ničesar s to državo. Bal se je kakršnihkoli kontaktov, ki bi lahko ogrozili njegovo varnostno podobo. Pa tudi zdelo se mu je, da tu ne bi bili dobrodošli ...

Vas je naučil govoriti slovensko?

Ne, čeprav je sicer govoril pet jezikov. Ko so odšli, je bil to konec. Odšli so za zmeraj in zato so si želeli čim prej in čim bolje asimilirati v ameriško družbo. Mislim, da je bil, ko je prišel v ZDA, predvsem hvaležen, da je na varnem in da je lahko delal, kar je želel – bil je znanstvenik, delal je na področju sintetizatorjev.

Vi ste bili torej prvi, ki ste prišli nazaj?

Tako je. To je še ena žalostna zgodba. Z očetom sva si bila zelo blizu, zadnja štiri leta svojega življenja je preživel pri naju z možem. Umrl je leta 1997, ravno ko smo začeli uporabljati internet. Leta 1999 sem brskala po internetu z mislijo, da bom našla kakšen zapis o njem, ko se kar naenkrat na ekranu pojavi ime Albin Belar. Pomislila sem: Kdo se spomni Albina Belarja? Vedno so mi govorili, da v Sloveniji od družine ni nikogar, Albin pa je, kot sem že omenila, »persona non grata«. Seveda sem takoj poslala nekaj sporočil na nekaj tukajšnjih naslovov. Janez Lapanje in Jože Mihelič iz Triglavskega narodnega parka sta se mi takoj oglasila. Povedala sta, da so bili prepričani, da tudi v Ameriki ni nobenega Belarja več ... da se je mama po očetovi smrti morda v ZDA še enkrat poročila, spremenila priimek ... Kje pa, nikoli ni bilo nikogar več v njenem življenju, skrbela je za družino, vse do smrti. In rekla sta mi, da sem dobrodošla, če pridem in da pravzaprav tu velja, da je moj stari oče naredil precej dobrega ... Tako sem leta 1999 prvič prišla. Mislim, da sem ves svoj prvi obisk v Slovenji samo jokala.

Ste našli grob starega očeta?

Ne, družina, ki pri kateri je na koncu živel in umrl, ga je v kasnejših letih prodala. Saj niso vedeli, da so še kje sorodniki, ki bi skrbeli zanj in ga obiskovali.

Je bila »stara dežela«, kot ste ji rekli, takšna, kot so vam jo sorodniki opisovali?

Seveda, zdelo se mi je kot v pravljici. In kar naenkrat je bilo toliko ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala o starem očetu. Zdaj vem, kje so živeli v Ljubljani, razumem, zakaj so tako oboževali življenje v Gorjah, na deželi ... Vse, o čemer mi je pripovedoval oče, je bilo tu, resnično!

Naslednje leto sem se vrnila na Belarjeve dneve z možem in njegovo družino, z menoj je prišla tudi sestra Lina z možem. Zdaj se redno vračam. Ne vsako leto, a pogosto, med drugim sva s sestro prišli na snemanje dokumentarnega televizijskega filma, ki ga je o dedu Albinu Belarju posnel Aleš Žemlja.

Tokrat ste v Sloveniji po petih letih.

Tako je. Stara sem 78 let, ne vem, koliko let še imam, in zdelo se mi je prav, da v Slovenijo prinesem pomembne družinske dokumente in jih predam Narodnemu arhivu. S sestro sva zadnja Belarja, Eric in Alda nista imela otrok. Tudi moj oče si je ustvaril družino šele, ko je bil star 45 let.

Rada prihajam sem, ljubim tukajšnjo naravo, hrano, ljudi ... Vintgar in reka Soča sta najlepša koščka sveta na Zemlji, pa sem v svojem življenju prepotovala in videla veliko. To lahko rečem ne glede na družinske povezave.

Se vam zdi, da se je v času, odkar ste bili zadnjič tukaj, kaj spremenilo?

Mnogo več obiskovalcev je kot prej, zagotovo. In zdi se mi, da v Soči ni več videti toliko postrvi, kot jih je bilo včasih, kar me malo skrbi. Moj stari oče je želel, da se to območje nekako zavaruje, ker je tako zelo pomembno, in tudi jaz mislim, da je tako prav. Prepričana sem, da je treba naravne vrednote zavarovati pred tistimi, ki si želijo iz njih le kovati dobiček.

Če bi se stvari v življenju obrnile drugače in bi imeli možnost srečati svojega starega očeta, o čem bi se pogovorili z njim?

O, vprašala bi ga, kaj si misli, da se dogaja s parkom. Saj veste, zavarovanje je predlagal, ker ga je skrbelo, da ga bodo ljudje uporabljali na napačen način. In seveda bi ga vprašala, kaj si misli o svojem sinu, mojem očetu, ki je bil prav tako zelo poseben človek, vrhunski znanstvenik. Njun odnos je nekaj, kar me že, odkar sem prvič prišla sem, zelo žalosti. Albin nikoli ni izvedel, kako uspešen je bil njegov sin v ZDA, in moj oče ni nikoli izkusil velikega spoštovanja, ki ga je Albinovo delo zdaj deležno v Sloveniji. Kako bi bila ponosna drug na drugega!

Kaj se lahko naučimo iz zgodbe vaše družine?

Da znanost in narava ne bi smeli biti politično vprašanje. V nekatera področja se politika ne bi smela vtikati. Ampak kot psihologinja seveda razumem človeško vedenje. Tudi to je nekaj, kar ljudje počnemo. Nismo vedno prijazni drug do drugega, v zadnjih sto letih se ni veliko spremenilo – poglejte, kaj se dogaja v Ukrajini, v Afriki ... ali pa se je ... Nehali smo kaditi vsepovsod, smetiti in pljuvati po tleh, na primer. Očitno se vendarle lahko česa naučimo in kaj spremenimo.