Arhitektove osebne krajine
Eden vodilnih slovenskih arhitektov Robert Potokar je z razstavo v galeriji Dessa v Ljubljani predstavil svojo fotografsko knjigo Osebne krajine.
V galeriji Dessa sta v maju predvidena še dva dogodka: predavanje Roberta Potokarja v sredo, 10. maja, ob 19. uri in dogodek s svečanim zaprtjem razstave v četrtek, 18. maja, prav tako ob 19. uri.
Povečana fotografija talnih oznak nakazuje zanimivo likovno kompozicijo, ob kateri v svoji najnovejši knjižni izdaji eden vodilnih slovenskih arhitektov Robert Potokar, po rodu Škofjeločan, poda kratek komentar: »Cestne krajine se s svojo sivino in dodatkom intenzivne geometrizirane barvne talne prometne signalizacije velikokrat sprevračajo v abstraktne likovne kompozicije, kakršne bi si verjetno želel slikati, če bi bil slikar.« Ni slikar, je pa, kot zapisano, arhitekt, ki obiskovalca razstave in gledalca ter bralca knjige Osebne krajine Roberta Potokarja vabi k spoznavanju njegovih fotografskih pogledov na svet in življenje, ki ga – ki nas – obdajata.
Preprosto rečeno, Robert Potokar s knjigo fotografij in razstavo ob njej potrjuje, da po svetu hodi odprtih oči in srca. Fotografije so na neki način pomembna niansa njegovega dela in so poleg kreativnega naboja, ki ga nosijo, zanimive tudi s stališča, kako razmišlja arhitekt, ki mora kot kvaliteten projektant pri svojem delu upoštevati različne aspekte okolja, v katerem deluje.
»Razstava je zastavljena tako kot 430 strani knjige, namreč razdeljena na posamezne vsebinske sklope. Tako so različne in raznovrstne fotografije tematsko združene in s tem preglednejše, lažje razumljive in gledljive. Vsak sklop uvede dvostranska barvna stran z uvodnim pojasnjevalnim besedilom, ki na kratko zaobjame njegovo bistvo, potem pa se zvrsti več krajših ali daljših foto zgodb s svojim večinoma enostavčnim besedilom,« pojasni avtor, ki svoje fotografske krajine razdeli na: naravne, piranske, morske, cestne, gradbiščne, umetnostne, urbane, spominske in osebne. V knjigi je tako več kot petsto fotografij, ki jih je izbral med več tisočimi, posnetimi v zadnjih nekaj letih.
»V treh koronskih letih sem imel veliko časa za razmislek, in ko je bilo spet mogoče prečkati občinske meje ter kasneje iti tudi v tujino, sem fotografiral še več in se tudi odločil, da bo to resna knjiga, ki bo imela težo tako po vsebini kot sicer,« v duhovitem tonu pove arhitekt, ki je posnetke ustvarjal z mobilnim telefonom. »Bistveno je oko, ki snema, tokrat arhitektovo. Poleg vsega, kar omogoča telefon, pripraviš prvotni izrez – bo fotografija horizontala ali vertikalna – in kaj boš nanjo zajel, dodaš morda nekaj kontrasta in to je to. Nobene dodatne obdelave, dodajanja filtrov in podobnega na računalniku,« še doda; da nikoli ni šel zavestno v lov na različne fotografske motive, ampak je njegovo fotografiranje predvsem spontana igra. Na primer: na poti, po kateri že dvajset let hodi od doma do arhitekturnega biroja, nikoli ni ničesar opazil. Nekega dne se v tleh izriše oblika srca, ga fotografira in pošlje ženi Špeli. Kdo ve, morda je tudi v knjigi.
Ali kot je h knjigi zapisal arhitekt Blaž Budja: »Obzorja duha, ki smo jim priča, so izčiščene podobe misli, ki jih avtor ne povezuje slučajno, so fragmenti vsakdana, ki jim Robert Potokar nadene nov pomen. Na koncu jih zbere v množice, ki govorijo več kot le ena sama. So likovna dela, ki le skupaj pričarajo zgodbe, ki naj si jih bralec pove sam, okvir, ki je v tem primeru avtorski izbor, pa naj ga pri tem usmerja.« Pričujoča knjiga je okvir Robijevih lastnih vrednot, kot so empatija, solidarnost, socialni čut, ki danes pospešeno izginevajo, je Budja še dodal ob odprtju razstave. Več vsekakor v knjigi.