Bivoli
Z dijaki smo bili v Rimu. V Rimu človek opazuje bogastvo antike, baročne vodnjake, stavbe, mogočnost cerkva in bazilik, Vatikan in njegove muzeje, Vezuv, Pompeje. Na vsaki splošni ekskurziji mi dodamo tudi strokovni ogled. V bližini Neaplja smo obiskali farmo bivolov in proizvodnjo mocarele. Bivolja mocarela je pravzaprav sinonim Neaplja. To je bila zasebna farma in imeli smo kaj videti. Bivoli izhajajo iz Indije in so zelo miroljubni. Njihovo mleko je bogato z maščobo in beljakovinami. Prav zato ga je smiselno predelovati v sir, ki ima veliko prepoznavnost in je v kulinariki zelo priljubljen in okusen. Farma je ekološka, kar pomeni, da živali hranijo z ekološko krmo, brez umetnih krmil, antibiotikov, brez cepiv. Uporabljajo edino homeopatska zdravila. Poskrbijo za največje možno ugodje živali. Imajo izključno prosto rejo, odprt hlev s prostim prehodom na pašnik. Vodni curki so na rešetkah dodatno odstranjevali iztrebke. Za molžo je poskrbel robot. Dve uri na dan so v hlevu vrteli klasično glasbo, ki živali pomirja in zagotavlja večjo mlečnost. Bivoli so ležali v udobnih boksih in se masirali na avtomatskih krtačah. V hlevu je bilo vse čisto in urejeno, obiskovalci so prihajali pogosto in gledali živali z balkona. Zdelo se je, kot da smo v kakšnem filmu, pa je bila čisto prava farma. Mleko so predelovali v mocarelo v lastni mlekarski delavnici, ki je bila zastekljena, tako da smo lahko opazovali mlekarje pri delu. Mocarelo oblikujejo ročno, brez rokavic. Za to potrebujejo zelo vročo vodo, krop. Mladi fantje so svoje gole roke dnevno namakali v krop in tako oblikovali majhne kepice okusnega sira. Seveda je bila na posestvu tudi trgovina z lastnimi izdelki in kavarna. Tako kombinacijo zasebnih kmetij lahko vidimo tudi v Sloveniji in vedno več jih je. Tukaj so na posestvu uredili še muzej s starim kmečkim orodjem in usnjarno. Iz domačih bivoljih kož izdelujejo lične torbice, denarnice in drugo usnjeno galanterijo. Vse mlečne proizvode prodajo doma in v bližnji okolici. Ničesar ne prodajajo veletrgovcem. Tako sami določajo ceno in kakovost svojih izdelkov. Kaj je lahko še lepšega? Nihče ni ostal ravnodušen, vsem je bilo všeč in bili smo navdušeni. Takšne farme ni mogoče ustvariti v eni generaciji, torej morajo mladi nadaljevati delo predhodnikov in ga nadgraditi. Odločili so se za vrhunsko kakovost in ne večjo količino izdelkov. To pomeni, da pridelaš manj, vendar tisto bolj kakovostno, iz osnovne surovine oblikuješ končne izdelke, ki jih prodaš doma in v bližnji okolici. Takšno kmetovanje zahteva znanje, neprestano izobraževanje, obiske tovrstnih farm v tujini. Je finančno učinkovito, sodobno, avtomatizirano, lepo in estetsko urejeno tudi za ogled. Na tak način bodo mladi radi kmetovali.