S kolesom po sto kilometrov na dan

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 21. april 2023 / 16:38

Potem ko je pred petimi leti prekolesaril svilno pot, je lani Rožle Reven iz Gorenje vasi uresničil še en izjemen podvig – tokrat zadnji, kot zatrjuje –, in sicer je s kolesom prevozil celotno Južno Ameriko.

Za potovanje do Kitajske, kamor se je pred petimi leti s kolesom odpravil kar od doma, je izkoristil absolventsko leto po zaključenem študiju prevajalstva, za tokratno pot pa je želel izkoristiti še absolventsko leto na magistrski stopnji, razlaga zdaj že magister prevajanja Rožle Reven. V načrte za novo daljšo pot pa je tokrat posegla epidemija covida-19, čemur je prilagajal tudi izbiro popotniškega cilja. »Azija je bila lani še čisto zaprta, prav tako Avstralija, v Afriki so vladale še nemogoče politične razmere, zato sem na koncu izbral Južno Ameriko. Obenem sem se že med karanteno čisto po naključju začel učiti španščino.« Takoj, ko so se meje v Južni Ameriki začele odpirati, je kupil letalsko vozovnico in junija lani poletel v glavno mesto Kolumbije Bogoto. Odločil se je namreč potovati od severa proti jugu, da bi ves čas na kolesu »lovil poletje« in suha obdobja, je razložil Reven.

Tokrat je na kolesu preživel devet mesecev in v tem času prevozil 13.230 kilometrov, kar je še tri tisoč kilometrov več kot ob prejšnjem podvigu, obenem je moral premagati bistveno več klancev. V povprečju je s kolesom premagal devetdeset kilometrov na dan. Pot ga je vodila skozi šest držav, ki se razprostirajo ob zahodni obali Južne Amerike: Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo, Argentino in Čile. Tokrat si je na poti pomagal z aplikacijo iOverlander, ki vključuje številne koristne podatke, ki jih sproti vnašajo popotniki sami, recimo o primernih prenočiščih, restavracijah in podobno. Izkušnje s pretekle poti so mu prišle prav pri izbiri opreme, ki jo je vzel s sabo, čeprav so bistvene stvari ostale iste: kolo, potovalne torbe, prtljažnik in šotor. »Dokupil pa sem nekatere bolj kompaktne stvari, recimo spalno vrečo in podlogo za spanje, ki se zložita na še manjšo velikost. Prav tako me je pretekla izkušnja naučila, da sem tokrat poleg sandal vzel s sabo še dva para čevljev namesto enega, da sem imel v primeru, ko me je ujel dež, kar je bilo na severu zelo pogosto, en par vedno suh. Nov je bil tudi dron za snemanje.« Tako kot prvič je tudi tokrat potoval sam, le za kratek čas si je našel družbo na poti. »En mesec sem kolesaril skupaj z Julio iz Kanade, s katero sva se srečala v Peruju. Mesec in pol sem kolesaril še s parom iz Nizozemske, s katerim smo imeli prav tako približno enako hitrost in iste potovalne cilje.« Največ popotnikov na kolesu je srečal v Čilu, kjer vsi potujejo po cesti Carretera Austral, ki povezuje južne predele Čila. »To je res pristna Patagonija, cesta je dolga 1200 kilometrov, ob njej pa vsak dan občuduješ zasnežene gore, ledenike, jezera, gozdove ...«

Njegov tokratni proračun za celotno potovanje je znašal okrog deset tisoč evrov, pri čemer so daleč največji strošek predstavljale letalske vozovnice, je pojasnil Reven. »Patagonija je bila sicer precej draga, nekatere države pa so bile skoraj smešno poceni,« je razložil in dodal, da je v Kolumbiji, Peruju in Boliviji za celotno kosilo s sladico vred odštel zgolj nekaj evrov, prav tako za prenočišča, kjer je prenočitev v hostlu stala od pet do osem evrov. »V Patagoniji, ki je odročnejša, pa tudi zelo turistična, pa je bilo že nekoliko dražje – pivo je stalo pet evrov, kar je celo več kot pri nas.« Tudi na tej poti je srečal ogromno prijaznih ljudi, ne pa tako gostoljubnih, kot so v Aziji, saj so turistov tu že vajeni in zato tudi na kolesu ni tako izstopal kot v nekaterih azijskih državah. Kljub temu je v Ekvadorju naletel na par, ki se je ustavil ob njem na cesti in ga nato nekaj dni gostil na svojem domu.

Po poti si je ogledal številne turistične znamenitosti, čeprav je nekatere moral tudi »žrtvovati«, je priznal. »Moji največji 'žrtvi' sta bili džungla, ker lahko potuješ samo po reki ali z letalom, kar za sabo potegne številne logistične težave, in Galapagos, kjer potovanja trajajo najmanj od osem do deset dni in je za najcenejše treba odšteti 1500 evrov.« A kot pravi, se je že navadil, da si ne more ogledati prav vseh znamenitosti. Poleg tega je priznal, da se je po približno šestih mesecih že zasitil vsega in ga je zajela neke vrste »potovalna kriza«, ko je izgubil navdušenje nad vsem. Kljub temu mu ni težko postaviti v ospredje, kaj je na tokratni poti nanj naredilo največji vtis. Po njegovih besedah je bilo res posebno doživetje, da je imel v Argentini priložnost spremljati svetovno nogometno prvenstvo. »Prvič po štiridesetih letih so spet postali svetovni prvaki in je bilo vzdušje neponovljivo. Nogomet je zanje resnično religija, zato je njihova strast prevzela tudi mene. Bilo je zelo čustveno, že pred finalom so proslavljali, kot bi zmagali. Res edinstvena izkušnja.« Na kolesu je najbolj pristno doživel tudi največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni. »Vozil sem sto kilometrov do otoka, kjer sem prespal, in nato nazaj, saj ob poti ni ničesar – čista ravnina, po tleh se lesketajo kristali soli, orientiral pa sem se tako, da sem vozil po kolesnicah džipov.« Največji vtis je nanj naredila popolna tišina, saj v puščavi ni ne živali ne rastlin, ponoči pa tisoče zvezd na nebu. »Kaj takega še nisem videl, bilo je res nepozabno.« S kolesom je obkrožil tudi 6700 metrov visok vulkan Čimboraso v Ekvadorju, za katerega je pojasnil, da je najbolj oddaljena točka od središča zemlje. »Ves čas sem ga imel pred očmi, saj je bil res popoln dan.« Čeprav je kolesaril na višini 4300 metrov, mu to ni povzročalo večjih težav. »Že ob prihodu v Bogoto, ki je na višini 2500 metrov, se aklimatiziraš,« je pojasnil in dodal, da si je včasih v Peruju in Boliviji pomagal tudi s pitjem čaja ali žvečenjem kokinih listov, kar je opazil pri domačinih. Ko ni bil na kolesu, pa je nanj največji vtis naredil Machu Picchu. Priznal je, da ni imel velikih pričakovanj, ker je tako oblegan in »razvpit«. »A izkazalo se je, da je res fascinanten.«

Ne glede na vse čudovite trenutke, ki jih je doživel na svojih dveh popotovanjih, pa je prepričano zatrdil, da je bil to njegov zadnji tak podvig. »Če ne drugega, bi si težko spet vzel toliko časa za potovanje,« je poudaril. Zanimivo pa je, da doma sicer ne kolesari, saj kot pravi, je čisto preveč prometa: »Na svojih potovanjih sem včasih prevozil tudi po sedemdeset kilometrov povsem sam, tu pa še sedmih metrov ne moreš prevoziti, ne da bi srečal avto,« se posmeje.