Deževni časi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 15. april 2023 / 11:02

Drama Deževen dan v Gurlitschu avtorja besedila in dramaturga Milana Ramšaka Markovića in režiserja Sebastijana Horvata je četrta uprizoritev Prešernovega gledališča v aktualni sezoni.

Aktualna uprizoritev Prešernovega gledališča, tokrat v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, nas popelje v naselje Gurlitsch ob Vrbskem jezeru v predmestju Celovca. Uigrani ustvarjalni tandem Sebastijan Horvat in Milan Ramšak Marković (v zadnjih letih na primer s predstavami Ali: strah ti poje dušo, Cement in v tej sezoni Strah in beda Tretjega rajha) publiko tokrat povabi na gledališki oder. Tako se občinstvo v zmanjšanem številu v zgolj nekaj vrstah posede okrog osrednjega prizorišča predstave. Najprej je to jedilna miza, ob kateri na večerji sedita dva para. Intelektualca srednjih let, zakonski par Peter (Aljoša Ternovšek) in Ingrid (Vesna Pernarčič), on novinar pri malomeščanskem časopisu, ona odvetnica, ter njuna gosta, profesor David (Miha Nemec) in njegova mlajša partnerka, njegova nekdanja študentka Sofi (Živa Selan).

Prijeten klepet o tem in onem, novem avtomobilu, malih težavicah, ampak »nič takega«, pa tudi vse večji nestrpnosti ter drugih problemih sodobne družbe, o službi – Peter ima tokrat v delu resen članek o beguncih na bosansko-hrvaški meji – se nekoliko zaplete, ko pride na dan, da je Sofi noseča; gostitelja namreč ne moreta imeti otrok. Ko Ingrid želi pokazati ogrlico – družinsko dediščino sorodnice, menda prve feministke v Avstriji – je ne najde. Meščanske idile je konec, Peter obsesivno začne iskati izgubljeno oz. ukradeno, prizori se tako prostorsko kot časovno vrstijo s filmsko hitrostjo. Jo je morda vzela pomočnica Maruša (Darja Reichman), je kdo vlomil v hišo? Sum pade celo na ženo. Peter ni več tak, za kakršnega se ima. Izstopi iz malomeščanskega udobja, sicer sodeluje z detektivom, a se hkrati ponoči začne dobivati s čudnimi tipi na parkiriščih, zahaja v vaško gostilno in se druži s krajevnimi posebneži, pijanci in vlačugami, v gozdu pa v navalu besa celo ubije gozdarja … Sledijo težave v zakonu, predvsem pa se mu vedno znova osvežujejo travme iz preteklosti – tako rekoč »v živo« z njegovo materjo (Vesna Slapar) in odsotnim očetom (Miha Rodman).

Jasno izpisano besedilo Ramšaka Markovića, polno velikih in malih zgodb, »jeb« današnjega časa, Horvat na inovativen, na neki način filmski način umesti na oder, tako rekoč med občinstvo. Kot bi nas avtorja želela spomniti, da je svet zašel v nekakšen Gurlitsch, da smo vsi vsaj malo »v tem j... Gurlitschu«, hkrati pa se je tudi Gurlitsch zalezel v nas. Akterji se premikajo po petih, šestih prizoriščih, a so vseskozi med nami. Tudi ko luč ni obrnjena nanje, so vseskozi v igri.

Igralski ansambel Prešernovega gledališča je znova izjemen. Aljoša Ternovšek kot Peter vešče prehaja v različna čustvena stanja, na trenutke replicira štirim, petim likom, suvereni vsak v svojem liku so Vesna Pernarčič, Živa Selan, v dveh vlogah gostujoči igralec Miha Nemec ter Miha Rodman in Blaž Setnikar, ki se pojavita v več vlogah. Slednji do potankosti izdela podobo vaškega pijančka. Enostavno ga moraš imeti rad. Izdelan lik Petrove mame nas z Vesno Slapar vrne v sedemdeseta leta in Darja Reichman kasneje tudi kot lokalna pocestnica Marta v igralski vsestranskosti znova dokazuje svojo ustvarjalno moč. Kostumografinja Belinda Radulović nekatere like dosledno vrne v preteklost, spet druge v vaško gostilno ali k večerji srednjega razreda. Drago Ivanuša je izbral vzdušju primerno mestoma kičasto glasbeno podlago.

Ko v predstavi vendarle čakamo, da se nekaj zgodi, morda zgodba preraste v epilog, v prvi plan stopi Borut Veselko kot vaški klošar Jockel z zgodbo o črni luknji v kopalnici in dejstvom, da »gre tako ali tako vse v k...« Tudi zaradi intelektualcev. Da je zato bolje spiti kakšno pivo več, posebno če ti kdo plača tvoj filozofski ekspoze. Morda bi vsak od nas kdaj v življenju moral iskati izgubljeno ogrlico, da bi tako našel sebe.