Tekst telesa ni eno telo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 12. april 2023 / 14:30

Pesnica, performerka in igralka, članica Slovenskega mladinskegagledališča Anja Novak - Anjuta je aktualna Grumova nagrajenka. Žirijoje prepričala z besedilom Tekst telesa. Ker je v petek zvečer igrala v predstavi Ljubimki, je na podelitev prišla kasneje in v kratkem pogovoru spregovorila za Gorenjski glas.

Kranj – Strokovna žirija je v obrazložitev h Grumovi nagradi med drugim zapisala: »Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno.«

Osrednji lik vašega dramskega besedila je žensko telo …

Katerokoli žensko telo, v tem primeru deklice, v katerega se vpisujeta tudi telesi njene babice in mame. V besedilu sem se ukvarjala s transgeneracijskimi prenosi določenih zapisov, ki jih ljudje verižno prenašamo iz generacije v generacijo.

Gre torej za uprizoritev za eno igralko?

Nikakor ne. To je žensko telo in hkrati tudi telo treh generacij, torej razdeljeno na več delov. Jaz sem jaz, deklica in ženska, hkrati pa sem telo, katerega del sta tudi moja babica in moja mama. Z besedilom sporočam, da vsako telo ni le svoje telo, ampak so vanj vpisana vsa pretekla telesa, iz katerih to izhaja. Ne nazadnje je tu še okolje, ki vpliva na nas.

Ne bi pa želela, da se besedilo bere dobesedno kot avtobiografija. Seveda črpam iz lastnih zgodb, a hkrati tudi iz zgodb drugih. Za namen funkcionalne celote zgodbe prilagajam in jih v besedilo sešijem drugačne, kot so v resnici. So umetno sestavljene zgodbe več oseb, v njih pa se lahko najde marsikdo v svojem realnem življenju.

Kako ste sprejeli že nominacijo, med drugim tudi v družbi dveh že uveljavljenih dramatikov, večkratnih nagrajencev, in danes doživljate Grumovo nagrado?

Zame je vse to nepričakovano. Besedila nisem pisala za natečaj in uspeh na njem, preprosto je šlo za ukvarjanje s temo, ki se mi je zdela pomembna. Pisala sem leto dni, vse skupaj pustila za mesec, dva, se vrnila, besedilo dokončala, ga poslala na natečaj in s tem nekako vsaj začasno zaključila z njim. Potem me je presenetila nominacija, saj sicer pišem predvsem poezijo, to pa je šele moj prvi dramski tekst – in še ta ne povsem klasičen.

V prvi vrsti ste igralka ...

Seveda, a pisanje mi je nekako lastno. Delam v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer v avtorskih projektih veliko pišemo igralci sami, že na akademiji pa nas je mentor Tomi Janežič spodbujal k tovrstni samoiniciativi.

Besedilo je zdaj na trgu. Bo oplemeniteno z Grumovo nagrado vzbudilo še dodaten interes?

Mogoče se bo našel kdo, ki ga bo tema zanimala in ga ogrela. Želim si, da bi se besedila lotil nekdo, ki bi opravil dodatno raziskavo v povezavi s telesom, in ne bi šlo zgolj za postavitev besedila na oder. Zato upam, da bo nekdo odkril svoj odnos do teme, sicer bo zapisano ostalo na papirju – kaj je beseda, če ni dejanje?

Imate že koga v mislih?

Ne. Vem pa, da imamo veliko režiserk, ki bi lahko postavile besedilo.

Mislite na žensko?

Absolutno. Moški namreč živite v drugačnem telesu.

Kje bo stilizirano pero Grumove nagrade jutri?

Nesla ga bom domov pokazat babici.